slo / eng
slo / eng
Bojan Jablanovec (uvodni govor k predstavi): “Dober večer. Moje ime je Bojan Jablanovec. Predstava Viva Verdi je rezultat produkcijskega in konceptualnega nesporazuma med Via Negativo in festivalom Eurokaz - koproducentom predstave Viva Verdi. Ideja umetniške direktorice Eurokaza Gordane Vnuk in selektorja festivala Branka Brezovca o spajanju opere in performansa je pretenciozni festivalski koncept, ki nima nobene zveze z umetniškimi cilji projekta Via Negativa. To so navadne traparije, nesmisli in poceni marketinški triki! Via Negativa se ne ukvarja s teorijami in koncepti festivalskih direktorjev in selektorjev. Zavračamo sodelovanje v festivalskih strategijah, s katerimi producenti opravičujejo kvazi-umetniški status svojih festivalov. Jaz kot režiser predstave in Špela Trošt kot producentka Via Negative sva se zato odločila, da nocoj predstave Viva Verdi ne bo. To ni predstava. To je protest.”
Katarina Stegnar (odlomek iz predstave): “Jaz sem Katarina Stegnar. Jaz še v življenju nisem dobila slabe kritike. In tudi danes je ne bom. Jaz sem že od začetka govorila, da je to eno sranje. Zato je super, da te predstave ni. In tudi to zdajle je čisto navaden blef. Kje je zdaj režiser s svojo vizijo Via Negative? Te vizije ni videti nikjer. Njegova edina vizija je gola ambicija. Najprej sprejme ponudbo Evrokaza o spajanju opere in performansa in ta koncept vsiljuje igralcem in ko mu na koncu ne uspe napraviti predstave, stvar konceptualno obrne: Protestira proti festivalu, proti konceptu, sam proti sebi, kar je čist fake. Kar je čisti izgovor. Izgovor, da ni znal narediti predstave... Tako kot večina projektov se je tudi Via Negativa ujela v past lastnih principov. In takšni so tudi prizori - predvidljivi in večinoma sestavljeni po naslednjem vzorcu: Igralec pride na oder in pove svoje ime, preobleče se v kostum, vstopi v ponavljajočo realno akcijo, ki resnično izčrpava telo (princip performansa). Potem nastopi gnusen poseg v telo (sranje, scanje, kri, pot). To naj bi nas pretreslo in govorilo o nujnosti tega, kar ima predstava sporočiti, vendar postaja banalno in poceni efekt - postaja stil. Na koncu igralec pove dolgo pričakovano poanto. Hvala lepa. Meni se tega ni treba it. Pozabite, da ste me sploh videli.”
“Tim predstave Bojana Jablanovca je zaradi dejstva, da je njihova predstava “odpovedana”, uporabil zanimivo dramaturgijo nizanja jeznih performativnih, igralskih in opernih gest. Urinirali so po programski knjižici festivala Eurokaz, v čašah so zbirali svoj znoj, zalivali so rastlino, ki si jo je performer posadil v usta (ki je v gesti spreminjanja lastnega telesa v plodno zemljo našel edino rešitev, da bi bil koristen kot umetnik), mešali so pivo in urin ter z usti brizgali mali Duchampov “vodnjak”, bruhali. Z izjemo puščanja krvi so odigrali celoten repertoar splošnih mest performansa kot žanra, torej pokazali so, da je tisto, kar je bilo v šestdesetih letih “nezaslišana gesta”, danes postalo prepoznaven, klišejski protokol scenskega obnašanja.” (Nataša Govedić: In memoriam: Eurokaz(i))
Avtorji in izvajalci