“Ljubitelji italijanske opere so morda šokirani. Saj ne, da bi se na odru slabo pelo. Vendar bi nekateri lahko razumeli naslednjo sliko kot neresno in kot kršitev zapovedane resnosti v operi: Nabucco, zbor sužnjev, pevci oblečeni v črno in med njimi okajen klovn, ki brska po plastični vrečki ter išče svoje pivo. Toda slovenska skupina Via Negativa jemlje umetnost zelo resno. Da ne bi celo rekli: smrtno resno. Tako resno, da se umetnost na njihovem odru obnaša skrajno do absurdnosti in kot taka ne more več obstajati.” (Irmela Kästner. Samoironija, polna znoja. Nemška premiera persiflaže Viva Verdi na Kampnaglu – Osvežujoča hrvaška koprodukcija. Die Welt Hamburg, 10. marec 2007)

“Gledališče je tukaj uprizorjeno kot “stroj za znoj”, vendar ga kljub naporu Barbare Matijević, ki devetdeset minut brez prestanka pleše in s svojega telesa zbira kapljice svojega fizičnega napora, ni mogoče izcediti v čašo. […] Različni telesni izločki v tej predstavi polemizirajo ne le s tradicijo performansa, temveč tudi s številnimi konzervativnimi predstodki o umetniški vokaciji. Po mojem mnenju je Viva Verdi odlična predstava, prepolna samokritike in kritike različnih “truizmov” o gledališču.” (Nataša Govedić. Pod znakom kreativnosti i samokritike. Novi list Zagreb 3/7/2006.)

“Srečanje performansa in opere se ni ravno končalo z uporom v HNK, pa čeprav bi to kdo pričakoval ali si želel. Zato pa je, prvič in verjetno zadnjič za naslednjih dvajset let, prišlo do sodelovanja dveh ne le zelo oddaljenih, ampak tudi dveh enako hermetičnih form. Pri tem je Via Negativa resnično uspela, ne le šokirati, kajti uriniranje na odru danes ni več radikaliziranje, prej oživljena metafora, temveč ustvariti eno najbolj smiselnih in pametnih, pa tudi eno od svojih najzabavnejših predstav, kar jih je Zagrebška publika lahko videla na Eurokazu. Še več, izmed desetih nastopov posameznih članov skupine, jih le nekaj meji na banalnost, medtem ko so ostali pretresljive življenjske izpovedi ali lucidni komentarji scenske in druge realnosti, ki v kontekstu HNK dosegajo posebno in zato še dragocenejšo vrednost.” (Igor Ružić. 20. Eurokaz, izvještaj drugi. Radio 101 Zagreb 3/7/2006.)

“Performans, ki sooča klasično lepoto Verdijevih arij in radikalen pogled na gledališko umetnost, ironizira prav vse, od koncepta Eurokaza pa do lastne performerske izbedbe [...]. Ironija, ki nenehno vključuje tudi samoironijo, omogoča, da tudi pretiravanja postanejo zabavna. Čeprav niso bili prav vsi izvajalci goli in urinirali po odru, so pa zato svoje čaše napolnili z znojem, urinom in vsebinami svojih želodcev ter z njimi nazdravljali v Verdijevi napitnici. Telesni sokovi v tem primeru imajo dramaturško funkcijo. Deset performerjev iz različnih držav je pod vodstvom Jablanovca realizralo pameten in atraktiven performans, križanec pirandelovskega pogleda na gledališko iluzijo in sodobnega body arta…” (Jasen Boko. Mokraća & znoj. Slobodna Dalmacija Split 3/7/2006.)

“Viva Verdi je pravzaprav skrajno boleč in iskren izraz igralca o mukah in smislu umetniškega dela. Medtem, ko v ozadju, kot nevprašljivo umetnost, gledamo velelepi ansambel opere HNK kako prepeva arijo iz opere Nabucco, se igralci iz protesta in obupa razgaljajo do konca: slačijo se do golega in se mučijo v potokih znoja, da bi dokazali, da se umetnost, kot vsak drug poklic, dogaja med ideali in razočaranji, med ljubeznijo in iztrebki. Predstava Viva Verdi ni vulgarna, temveč radikalno iskrena predstava…” (Bojan Munjin. Iskaz u vlastito ime. Scena: časopis za pozorišnu umetnost XLII/3, July-September 2006.)

“Via Negativa je popolnoma upravičila svoj nastop in čeprav je zgrozila gledalce, je z izjemnim gledališkim živcem, energijo, inventivnostjo, teatrsko imaginacijo in brez zadržkov istočasno pokazala tudi, kam gre evropski teater. […] Spontanost izvajalcev, potreba da svoje skrite biografije odprto delijo s publiko, ironija in samoironija glede teatrske prakse v hermetični in izumetničeni instituciji, vse to je del prepoznavne estetike zagotovo ene od najzanimivejših skupin v regiji.” (Helena Braut. Šokantno i kontroverzno. Vjesnik Zagreb 3/7/2006.)

“Viva Verdi je bil eden izmed najizrazitejših dosežkov na jubiljenem Eurokazu. Ne zaradi tega, ker so golota, uriniranje ali bruhanje na odru nacionalega teatra ponovno izzvali zgražanje dela javnosti in nas s tem spomnili na čas, ko je bil Festival zaradi neki drugi telesnih izločkov že skoraj ob glavo. Zato, ker je Via Negativa uspela združiti nezdružljivo: subtilno analizo deviacije človeškega značaja skozi motiv lenosti kot enega izmed smrtnih grehov; Verdija in opero v njeni hermetičnosti; in fizično-ideološko brezkompromisnost performansa. Vse to z inteligento, samoironično kritiko svojega in našega “mesta v svetu” z avtentičnimi prizori profesionalnega Zbora HNK.” (Zrinka Radić. Završnica u nogometnom stilu i uriniranje na sceni HNK. 20. Eurokaz: Suprotnosti koje se (ne) privlače. Večernji list Zagreb, julij 2006.)

“Tovrstna združitev opere in performansa se utegne na prvi pogled zdeti malce bizarna, vendar je treba priznati, da je nadvse učinkovita: nasprotje med umetelno klasično lepoto opere ter brezkompromisnim osebnim razgaljanjem performerjev še izostri izzivalnost slednjih in jih pomensko nadgradi. Šokantno? Kakor za koga. Vredno ogleda? Več kot to: obvezno!” (Gragor Butala. Predstave, ki jih “ni bilo”. Dnevnik Ljubljana, 22. september 2006.)

“Viva Verdi" se na zelo dobeseden način osredotoči na problem umetniške "ekspresije" (iztisa, izražanja) kot manifestacije znanja in veščine ter njenega presežka. Igralci želijo svoje nematerialno delo na nek način materializirati v telesnem iztisu, drugi bi radi svoje umetniško delo prestavili celo v register koristnega. Gledamo različne poskuse, kako se dejanja spreminjajo v različne telesne tekočine: pot, urin, bruhanje itn. Pride celo do poskusa avtorefleksije Vie Negative (Katarina Stegnar). Pri tem Jablanovec kot kontrast na oder postavlja neprobematično veščino opernega petja, od katerega različni konteksti časa niso zahtevali kakšnih bistvenih premen. Vprašanje, ki nastane bi se glasilo: "Je v gledališču veščina stvar lenobe ali delavnosti? Je problematiziranje politik gledanja in uprizarjanja stvar lenobe ali delavnosti? Je odločitev, da pred publiko "oddelamo" nastop stvar lenobe ali delavnosti?" Viva Verdi je vsekakor ena močnejših predstav v sklopu Vie Negative doslej.” (Rok Vevar. Treba je priznati – kvaliteten program. Ex ponto z vrsto domačih premier. Večer Maribor, 26 september 2006.)