slo / eng
slo / eng
Podobno kot v biblijski zgodbi o zavisti brata Abel in Kajn tekmujeta za božjo ljubezen, v gledališču tekmujemo za ljubezen publike. Gledališče je prostor prikrite tekmovalnosti in izostrenih komparacij na različnih nivojih: fikcije v odnosu do realnosti, predstave v odnosu do drugih predstav, izvajalca v odnosu do drugih izvajalcev... V gledališču pozicijo boga zaseda gledalec, na odru ali za njim pa si v tej tekmi za uspeh neprestano izmenjujemo vloge Abela in Kajna. V naši zgodbi o zavisti smo se vprašali, kdo je naš Abel? Koga moramo ubiti zaradi ljubezni publike?
Grega Zorc (odlomek iz predstave): “Kadarkoli se znajdem v situaciji, da imam težave s predstavo, ki jo delam ali ki jo gledam, se zmeraj spomnim na Forced Entertainment. Oni že 20 let dokazujejo, da je teater lahko fajn. Da je predstava lahko pametna in zabavna hkrati, da publike ni treba maltretirat z umetnostjo, če želiš narediti nekaj drznega in prodornega. Po svoji zasnovi so njihove predstave običajno genialno preproste, toda izvedbeno so to izredno zahtevne, odprte, krhke in žive strukture - kajti publika je zmeraj del njihovih predstav. Neprestano iščejo odgovore na vprašanja: kdo so ti ljudje, ki nas gledajo, zakaj so tukaj, kaj hočejo, zakaj jih tako zabava, če so lahko pametnejši od nas. Srce Forced Entertainment je Tim Etchells. Vodi, organizira, režira, nastopa, piše, predava. Tim Etchells ima samo eno težavo: ima zelo resno okvaro srca. Neke noči se mu je srce skoraj ustavilo. Leta 2004 je prestal svoj zadnji, največji operativni poseg. Vsaka predstava zanj predstavlja resno zdravstveno tveganje. Gledališče je zanj postala smrtno nevarna igra. Toda on nikakor ne zna nehat...”
“Uprizoritelji se lotevajo posrednega »ubijanja« lastnega »tekmeca« sistematično: ob vstopu na oder vsak poda klinično pronicljiv dramaturški razrez logike izbranega postdramskega opusa in ga nato evocira še z živo repliko enega od kanoniziranih performativnih aktov: Katarina Stegnar uprizori graciozno umiranje v dimu zadnje cigarete á la Pina Bausch, ki se »pietajevsko« namesti poleg naključnih statistov iz publike; Zorc preveri smrtno dimenzijo nastopov Tima Etchellsa, ko v razpotegnjeni maniri razbija polžasto zaporedje v doze privitih žarnic; Barbara Kukovec, virtualna La Ribot, gola leže v razlito vedro rdeče barve, nato pozicionira kote gledalčevega zrenja; Petra Zanki, virtualna Marina Abramovič, se gola intenzivno klofuta.” (Primož Jesenko: V točki nevidnosti)
Avtorji in izvajalci