»Predstava Štiri smrti (uprizarja "zavist" kot enega od sedmih smrtnih grehov) je zgodba o gledalcu in njegovi želji, prizadevanju po "videnju izza", s tem pa hkrati postavlja vprašanje, ki je v svojem temelju kleč intersubjektivnosti: kaj ima drugi (npr. Pina Bausch), kar meni konstitutivno manjka; s tem ko poskušam to skrivnost izpolniti z neko vsebino, imenom, definicijo, refleksijo, ubijem tisto, kar naj bi bila skrivnost, saj jo poimenujem (npr. "Ljubim te, ker pa v tebi tisto, kar je nepojasnljivo, ljubim bolj kot tebe samega, te pohabim"). Gre za proces refleksije, simbolizacije, poimenovanja, ki je vselej smrt neizrekljivega, resnice, Realnega, skrivnosti.« (Rok Vevar. Ali ljubezen obstaja brez travme? Via Negativa: Štiri smrti, Ne kot jaz. Večer, 23. november 2007.)

»Izbor [v zadnji akciji] pade na zgodovinski performans Marine Abramović z Ulayem, v katerem se ponavljajoče klofutata, z eno samo razliko: tukaj je performerka sama, gola, v središču scene. V tej akciji, slečeni konteksta in vsakega odnosa s sezono body arta, se plastijo mnogoteri pomeni in možnosti branja: od uboja učitelja preko mehanizma rekonstrukcije in remakea, pa tudi, obratno, ekstremen tribut njegovemu delu; in še volja in želja samo-bičanja zaradi izvršenega pregreška. Sindrom Salieria, pripeljan do skrajnih posledic. Vreden konec predstave, ki dokazuje dovršenost dela in pomembno umetniško rast slovenske skupine.« (Jacopo Lanteri. Via Negativa vs. Tim Etchells. EXIBART 27. november 2007.)

»Umetniki, nepopolne kopije, se gibljejo v kočljivem ravnotežju, ujeti med realnost in fikcijo. In občinstvu vseskozi ploskajo. Ni določene estetske raziskave. Je pa popolna odstranitev vseh elementov, ki niso bistveni za jasnost sporočila. Strategija, ki jo štirje Slovenci uporabijo, da bi pokazali na zavist, je jasna: ponoviti akcije svojih mojstrov, ki v trenutku, ko gredo skozi njihova telesa, fizičnost, postanejo groteskni in nesmiselni.« (Francesca Giuliani. L'altro volto dell'invidia. Gazzetta di Modena 17. oktober 2007.)

»Občinstvo skozi evolucijo vse bolj kraljuje ob statusu božjega razsodnika. Performerji, igralci in plesalci, ki so se pripravljeni za svoj ugled konkretno spogledati tudi s Smrtjo, pa poleg vzbujanja umetniškega vtisa vse bolj prodirajo v dimenzije realnosti. Je ta v umetnosti ostala edina rešitevza zmago v »abel-kajnovskem« boju?« (Zala Dobovišek. Štiri smrti Vie negativa: Občinstvo – božji razsodnik. Radio Študent Ljubljana, 6. oktober 2007.)