Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

OBISKOVALCI
(Visiting hour)

info

kritika

Eric Dean Scott, solo performans

Osrednje gonilo performansa je nema prisotnost gledalca, njegovo pričakovanje, njegov pogled, njegova negibnost. To je sicer povsem običajno in samo po sebi umevno razmerje med izvajalcem in gledalcem. Toda v performansu Erica Deana Scotta prisotnost gledalcev ni sama po sebi umevna, temveč pomota sredi katere se znajde povsem nepripravljen. Za vse je kriv fantomski Sergej, s katerim se Eric pogovarja po telefonu: “Sergej, eni ljudje so tukaj! Kaj delajo tukaj? Nihče razen mene ne bi smel biti tukaj. Samo sedijo tu in čakajo. Kot da smo v kakšni čakalnici. Kaj čakajo, koga čakajo?” V svojem performasu Eric ne ogroža gledalske nedotakljivosti, gledalca ne sili v interakcijo – v tem performasu publika ostaja nedotakljiva, nema in nepremična instanca.

Eric Dean Scott je newyorški performer, igralec in pisatelj, ki od leta 2009 živi in ustvarja v Ljubljani.


Zamisel, besedilo in izvedba: Eric Dean Scott
Mentor: Bojan Jablanovec
Produkcija: VN Lab, 2013
Koordinator: Samo Selimović

Urška Sajko: Čakajoči, obiskujoči, opazujoči
Radio Študent Ljubljana, 26. 9. 2013

Iz New Yorka se je Eric Dean Scott pred štirimi leti preselil v Ljubljano. Večnamenska umetniška osebnost: igralec, pisatelj, režiser, performer. Ljubitelj in sledilec Grotowskega ter bivši lastnik eksperimentalnega gledališča v newyorškem downtownu. Trenutno je njegov zaščitni znak mešanje fizičnega teatra s tradicionalnim pripovedovanjem zgodb, kar je bilo mogoče zaslediti v njegovem nedeljskem nastopu v Stari elektrarni.

Čakal je pred vrati na gledalce, obiskovalce. Opazoval nas je, kako vstopamo. Ko smo se posedli, je teatralno vstopil z veliko rdečo torbo in se besno pogovarjal po telefonu s Sergejem. Iz tega je sledilo, da si se celotno predstavo spraševal: »Kdo za boga je Sergej?« Predstavo je poimenoval po nas: Obiskovalci. Nato se je debelo uro pretvarjal, da ga občinstvo živcira in ovira. On bi rad imel sobo zase. V miru si želi igrati telefonski šah s svojo prijateljico Carmelito, katere obstoj je precej sumljiv.
Performansa ne bi mogel izvesti v bolj primernem kraju. Socialistična večnamenska soba je del Stare elektrarne. Z neprimerno močno razsvetljavo, ogabnim lesenim opažem in preprostimi stoli je kot nalašč za to, kar sledi. Surovost in neprijetnost. Vsi vemo, da se gospod Scott pretvarja, da nas noče tam. Ampak vseeno ti postane nelagodno, ko očitajoče strmi vate. Publiko sprašuje, kaj počne tukaj, ta pa se le butasto smehlja nazaj.
Predstava odpira in preizprašuje samo bit teatra. To je odnos ekshibicionist – voajer. Pradavna ljubezenska vez, brez katere gledališče ne bi obstajalo. V nekem trenutku se vprašaš: »Zakaj sploh si tu in opazuješ?« On nam pravi, da smo prišli na obisk. V resnici smo prišli gledat, se naslajat, čakat, da se nekaj zgodi, in zgodilo se je. Scott nam je serviral, igral je.
Zaigral nam je norca. Uprizarjal psihotične izpade, opletanje z genitalijami in usnjenim pasom, ki mu je na neki točki prebil čelo. Golota in kri, dve skoraj obvezni spremljevalki performansov, sta bili prisotni tudi pri Obiskovalcih. Divjanje, panika, nervoza so bruhali iz Scotta. Njegov debelo uro dolg monolog z ogromnim številom kletvic je bil srhljivo pristen. Na začetku se publike otepa, potem pa mu postajamo vedno bolj domači. Zaželi si nas za prijatelje, simbolično nam ponudi kavo, cigarete, hrano. Par posameznikov si je tudi z veseljem postreglo.
V svojem nastopu je ganljiv in osamljen. Mi pa se počutimo delno krive za njegovo stanje, za njegovo praznino. Kot da ga naš pogled izsesava. Mi smo razlog, da ni sprejet. Njegova norost je prezirana s strani družbe in mi smo družba. Kot nas poimenuje: lepi, urejeni in normalni ljudje. Torej kontrast njega, ki je razcapan, skuštran in zmeden. Z rdečo torbo, polno rekvizitov, je vstopil in nam jih potem tudi pokazal. Kakor otrok ponosno razkazuje svoje igrače, čeprav bi jim zlahka lahko rekli smeti.
Scott naredi eksperiment. Ta eksperiment zavije v tragikomičen nastop nekega čudaka. Konstantno omenja svoja dva prijatelja Carmelito in Sergeja. Nerodno pleše in poje pesem Warrena Zevona: Carmelita. Pravi, da jo je on napisal zanjo. Njegov lik je med drugim tudi patološki lažnivec, na trenutke nesramen in vulgaren. Vzbuja sočutje, a hkrati tudi odpor. Občinstvo draži, vendar opravi tudi svojo primarno nalogo. Publiko zadovoljuje in zabava. Gledalci se mu v zameno hvaležno hahljalo.
Na koncu dobimo odgovor na vprašanje, kdo za boga je Sergej. Nekdo, ki mu hoče pomagati. Čeprav se ob Sergejevem vstopu vprašamo, če mu morda ne želi pomagati le zaradi lastne pretencioznosti. Po telefonu kramlja s Carmelito. Vmes zopet zmerja publiko. Malo za dodatek k atmosferi, malo zaradi koncepta. Preden odide, ugasne luč. In ko se že porodi misel, da nas je preprosto pustil v temi – pride nazaj. Vrne se po aplavz. S tem dokaže, da je užival. Užival v nastopanju in nas ima rad, ker ga gledamo in ga imamo radi, ker nam nastopa. Ljubezenska vez je zopet dokazana.
Scott ni želel doseči učinka popolne realnosti. Izvedel je brechtovski a-effect. Dal je vedeti, da smo vseeno v teatru. Prikazal je gledališče kot popoln medij za interakcijo med obema akterjema. Le da je občinstvo premočno vgrajeno v svojo vlogo voajerja. Zgrozi se že ob sami misli, da bi postalo del predstave. Voajer uživa samo, če je neopažen. Scott pokaže, da je fluentno interakcijo izjemno težko doseči. Mogoče, če bi tam sedeli še dve uri, bi se udomačili in začeli veselo sodelovati v družbi gina in tobaka.