Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

Invaliden sistem
lahko prosperira
samo z invalidi.

info

kritika


INVALID

Plesni performans Primoža Bezjaka

»28. 9. 1990, splošna bolnišnica Maribor. Na Pohorju se mu je skotalil kamen in ga zadel v levo koleno.« Tako se začne Primoževa zgodba o poškodbi njegovega kolena z bogato diagnostično in terapevtsko dokumentacijo, ki do danes še ni dočakala svojega konca. Danes je Primož aktivni igralec, plesalec in performer z diagnozo: Laesio menisci medialis genus dex, ki je na vsaki vaji in predstavi v nevarnosti, da si, kot že velikokrat, znova izpahne koleno. Primožev performans je prispodoba produkcijske invalidnosti sistema, ki ga sami vzdržujemo. Na njegovo prošnjo ga publika onemogoča, dokler ne ostane brez obeh rok in nog. Invaliden sistem lahko prosperira samo z invalidi. Brez zdrobljenih kolen in komolcev v tem sistemu ni mogoče niti obstati niti uspeti.

USTVARJALCI

Zamisel: Primož Bezjak in Bojan Jablanovec
Izvajalec: Primož Bezjak
Režija: Bojan Jablanovec
Besedilo: zdravniški izvidi splošne bolnice Maribor, ortopedske bolnice Valdoltra, kliničnega centra Ljubljana, ortopedska klinike Artros iz let 1990 – 2008
Koreografija: Gregor Luštek
Glasba: Tomaž Grom (razen J. S. Bach, Goldbergove variacije v izvedbi Glenna Goulda)
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa, 2010, s podporo Ministrstva za kulturo RS in mestne občine Ljubljana
Premiera: 17. april 2010, Stara elektrarna Ljubljana
Trajanje: 60 minut


Manj je več?
SiGledal, 17. april 2010, Zala Dobovšek

Primož Bezjak v plesnem solo performansu Invalid predstavi kronologijo svojih telesnih poškodb in jih sočasno parafrazira skozi plesno-gibalni subjekt, ki ga zaradi simuliranih amputacij telesnih okončin na odru tako rekoč “zmanjkuje”.

Manko, ki se pojavi vsakič, ko si izvajalec idejno samoodvzame kos svojega telesa, se premesti v strukturo nove fizične konstitucije plesalca in imanentno s tem v predrugačeno izvedbeno koreografijo (Gregor Luštek); ta je sicer ves čas bolj ali manj fiksno zasnovana, a s stopnjevanjem vsake odstranjene okončine na novo figurirana s kopičenjem izvajalčevega napora, predvsem pa s celostnim učinkom, ki načenja nelagodje in vsakovrstne linije frustracije. Scenosled postane kmalu predvidljiv, vendar pa dogajanje razplastijo informativne intervencije v obliki strokovnih zdravniških diagnoz, ki jih je izvajalec prejemal od leta 1990, kjer se zgodba »invalida« tudi začne. Osebna, če že ne kar intimna, relacija z gledalcem se torej vzpostavlja zaradi odstiranja realne zasebnosti, a vendar se k temu dokumentarizmu pristavlja še dodatno aktiviranje nivoja neposredne komunikacije z občinstvom; gledalci kot priložnostni asistenti pri imobiliziranju nog in rok izvajalcu namreč omogočajo, da izpelje svoj nastop/koncept do konca.

Z “izgubljanjem” nog in rok nastaja nova odrska govorica, ki zaradi kotaljenja hendikepirane gmote, nekakšnega “ostanka telesa” izmenjaje vzbuja fascinacijo in zgroženost, depriviligirano telo pa vsemu navkljub trmasto teži k nekdanjemu efektu telesne celovitosti (kot metafora za zasebno plesalčevo držo) in se sklicuje na legitimnost novovznikle dinamike. Manjkajoče dele telesa sicer nadomeščajo nekdanji/predhodni gibi, ki ostajajo isti in tako negujejo gledalčev spomin na siceršnjo integriteto plesalčevega telesa, obenem pa – paradoksno – taisti gibi, geste in kretnje odzvanjajo v metaforični nič, v prazno in bolečo frustracijo.

Invalid (v produkciji Vie Negative in režiji Bojana Jablanovca) ne preizprašuje le učinka redukcije, ki nemalokrat privablja neslutene dimenzije navdiha in inovativnost pristopov. Ne gre le za to, da izvajalčeva pohabljenost (takšnih primerov je na svetovni sceni vendarle kar nekaj) dreza v (ne)smisel kakršnega koli vrednotenja lepote, popolnosti in perfekcionizma v uprizoritvenih praksah ter na njihov morebitni primankljaj – na katerega smo morda še vedno malo preveč alergični. Najbolj tenkočutna provokacija je potuhnjena še na neki drugi »moralni« ravni. In sicer umeščanju »meje okusnosti« avtoreferencialnosti, ki jo izvajalec razkriva skozi koncept kronološkega pregleda svojih poškodb. Preplet izrazito intimnega diskurza z načinom njegovega javnega podajanja ter ob zavedanju vseh spremljajočih (resničnih!) izvajalčevih muk podaja stigmo pozornosti lakomne družbe spektakla. Vsako trpljenje bo nekoga očaralo in vsak, še tako travmatičen dogodek bo nekoč v službi tega, da bo nekoga impresioniral.