Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

GOLA
PRISOTNOST

info

kritika

Galerijska instalacija petih solo performansov. Kontekst razstave z naslovom “Real Presence” v Kunsthalle Düsseldorf izkoristimo kot prizorišče za instalacijo gole pristornosti performerjev VN.

“Danes ni več nobene “ontološke” razlike med ustvarjanjem in prikazovanjem umetnosti. V kontekstu sodobne umetnosti ustvarjati pomeni nekaj prikazati kot umetnost.” (Boris Groys, Politics of Installation, e-flux journal #2, 01/2009) Galerijski performans Gola prisotnost se ukvarja z razstavljanjem žive prezence. Galerijski prostor uporabljamo kot prizorišče za instalacijo petih solo performansov. Čeprav je golota skupni imenovalec vseh performansov, pri tem ne gre za goloto, kot estetski prikaz telesa, temveč za goloto kot masko prisotnosti, ki jo je potrebno razgaliti, če se želimo dokopati do gole prisotnosti. Vsak performans Gole prisotnosti je zato hkrati tudi postopek kreacije artefakta, ki ga performerji razstavijo kot sled/ostanek svoje prisotnosti, preden se umaknejo s prizorišča.

V Kunsthalle Düsseldorf je performans potekal v kontekstu trenutne razstave z naslovom “Real Presence,” ki predstavlja dela, v katerih se umetniki eksplicitno nanašajo na Marcela Broodthaersa. Ko je leta 1970 Broodthaers v Kunsthalle Düsseldorf predstavil svojo instalacijo Musée d’Art Moderne, Département des Aigles, je k vsakemu objektu postavil napis: “This is not a work of art.” Z Golo prisotnostjo želimo dodati: “This is not a work of art. This is work of presence.”

PERFORMANSI

Ekstrakt Mandić
Čisti performans
Viva Mandić
Reflektor name
Pogovor z umetnikom

USTVARJALCI

Koncept predstavitve: Bojan Jablanovec
Performerji: Marko Mandić, Jaka Lah, Barbara Kukovec, Kristian Al Droubi. Vodstvo skozi instalacijo: Katarina Stegnar. Pogovor s Kristianom: Christoph Rech.
Producentka: Špela Trošt
Tehnično vodstvo: Igor Remet

Produkcija: Performanse iz serije Via Nova producira Via Negativa s podporo ministrstva za kulturo RS in mesta Ljubljana. Skupinski performans Gola prisotnost je bil kot del projekta Via Nova via FFT Düsseldorf realiziran v produkciji FFT Düsseldorf in s podporo Kunststiftung NRW kot del programa “Exposed – Grenzen der Schaulust.”
Prizorišče in datum: Kunsthalle Düsseldorf, 19 november 2010, kot del Via FFT Düsseldorf program (pdf)
Trajanje: 3,5 ure


Via negativa Via nova – Grenzen der Schaulust
Andreas Kleindopf, http://www.duesseldorf-ist-artig.de/, december 2010

Via Negativa, performerji iz Slovenije, veljajo za eno najradikalnejših evropskih skupin. Via Nova je zaključek njihovega ciklusa o sedmih smrtnih grehih, ki je nastajal v zadnjih letih. Prvič v Severnem Porenju in Vestfaliji se mednarodna zasedba Via Negativa premierno predstavlja v treh delih, na treh prizoriščih: 1. del »Hunt for the Real«, 2. del »Naked Presence« in 3. del »Ja Ja Ja Nee Nee Nee«, ki kot igrive in bistroumne prekoračitve mej tematizirajo razmerje med gledalcem in izvajalcem v napetosti med iskanjem po novega in željo po preverjenem.

Kakšno je razmerje med umetnikom, obiskovalcem in umetnino? To je temeljno vprašanje drugega dela. Ne iščejo se odgovori, postavljajo se vprašanja. Kaj je umetnost? Ali objekt/artefakt/medij, ki ga postavimo v institucionalen okvir, že velja za umetnost? Ali ploščica z naslovom, imenom in datumom zadostuje, da bi nekaj postalo umetnost? In kakšno vlogo pri tem igra gledalec oziroma obiskovalec? Je umetnost brez njega sploh mogoča? Koncept performansa spominja na katarzo, na razsvetljenje s pomočjo afektivnega pretresa.

»It’s nice to be Marko Mandić« – Že prvi performans Marka Mandića publiki ne prizanaša. Publika sedi pred golim moškim, ki med koleni stiska ploščo iz kartona. Po njegovih besedah se za kartonom samozadovoljuje. Ali je to res ali ne, ne vemo, vsekakor izgleda, kot da je. Kljub temu ostaja nejasno, kaj je igrano in kaj je zares, zato napetost narašča. Karton je meja med Mandićem in publiko, je umetnikovo platno. Prvih deset minut vlada nerodna tišina. Sam sem sprva šokiran, ker gledam nekoga pri tako intimnem opravilu pred publiko. Barve nekaterih obrazov izdajajo podobne misli. Prve obiskovalke/obiskovalci zapuščajo prostor. Mandić medtem preprosto razlaga, kako je performans nastal in kakšne težave so povezane z njegovo izvedbo. Po približno 20 minutah pospeši in ekstrahira bistvo življenja na karton. »Platno« postavi med svoje ostale »slike« s podobno vsebino, se obleče in izjavi: »It’s nice to be Marko Mandić«.

Akcija sama, kot umetniški postopek, je seveda integralni del performansa, perfromans učinkuje le v povezavi z akcijo, del performansa pa je tudi to, kar se dogaja v opazovalcu samem. Mandić privede gledalca v izjemno intimno situacijo, ki že skoraj spominja na voajerizem. Rezultat je verjetno najčistejša oblika samopredstavljanja. Povsem jasno je, da gre tukaj za Marka Mandića, ampak ne za aroganco ali samopoveličevanje, za precej več gre, za prezenco Marka Mandića.

To je jasno tudi v njegovem drugem performansu. Medtem, ko spremljamo filmsko projekcijo o njegovi profesionalni igralski karieri, performer gol sedi v prozorni plastični vreči. Že po petih minutah me začne skrbeti za Mandića. Kaj če mu v vreči zmanjka kisika in omedli? Kje je meja med umetnostjo in smrtno nevarnostjo? Kdaj sem kot gledalec dolžan ukrepati? Končno se umetnik prikaže iz vreče. Lijakasto pridrži vrečo in izlije nabrani znoj v kozarec. Kozarec z znojem postavi na galerijski podstavek in ga opremi s ploščico z naslovom »Ekstrakt«.

Telesna tekočina, kot najbolj osebna in neposredna priča človeške prezence, postane umetnina v muzeju. Umetnine in umetnika ni več mogoče razločiti. Pot do umetnine je skrajno naporna, mogoče tudi provokativna, vendar po moje tudi pomembna za razumevanje razmerja med gledalcem in umetnikom.

Neposredna izkušnja lahko v gledalcu sproži empatijo, gnus, dolgčas… mogoče celo fizičen odziv, s katerim v performansu celo sodeluje in v njem pusti sled lastne prezence. Gre za življenje, gre za to, da prezenca postane vidna, da si postavljamo vprašanja. Na koncu koncev, da živimo umetnost.


Telesna izkušnja v Kunsthalle
Melanie Suchy, RP Düsseldorf, 22. november 2010

Tokrat si ni nihče vrezal zvezde v trebuh, kot nekdaj Marina Abramović. Kot ona, tudi Via Negativa prihaja iz države, ki se je včasih imenovala Jugoslavija. Radikalni telesni performansi so zgodovina, umetnostna zgodovina; danes gola telesa vidimo že na vsakem odru. Kljub temu uspe kolektivu iz Slovenije ustvariti poseben učinek. Kljub vsej navidezni direktnosti golote je opazna ironična distanca, perfekten timing kot teatralna kvaliteta in robustno, samozavestno telo.

Igralec se zavije v plastično folijo. Medtem, ko filmi dokumentirajo njegov poklic, se v vreči skoraj zaduši, na koncu pa svoj znoj in izdihano tekočino zlije v kozarec za vino. Drugi performer okrog sebe razvršča toaletni papir, listič za lističem. Črno v belem krogu naenkrat spominja na Beuysov dimnik, ki ga lahko vidimo na steni za njim. Gola performerka se igra z majhno mešalko, kot da upravlja s svetlobo in zvokom, nato pa sproži eksplozije: “Grabbeplatz, buum”, reče tiho. Imenuje ulice, mestne četrti, mesta. Majhna gesta roke: vse leti v zrak, imaginarno, potem leže v lužo rdeče barve in razširi noge. Courbet, Duchamp? Opomin, kritika? Poza? Vsekakor močno.