Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

BITI
IGNACIJ BORŠTNIK

info

kritika

Trije performansi in trije možni odgovori na vprašanje, kaj bi danes lahko pomenilo biti utemeljitelj sodobnega slovenskega gledališča Ignacij Borštnik.

Biti Ignacij Borštnik je skupni naslov treh performansov, ki se s svojimi vsebinami navezujejo na kontekst Borštnikovega srečanja, ki je svoje ime dobil “po slovenskem igralcu in režiserju Ignaciju Borštniku (1858–1919), utemeljitelju sodobnega slovenskega gledališča. Bil je prvi režiser v sodobnem smislu besede in mojstrski oblikovalec najzahtevnejših vlog, zlasti v modernem realističnem sporedu na prelomu 19. in 20. stoletja.” Vsak performans podaja enega od možnih odgovorov na vprašanje, kaj pomeni biti Ignacij Borštnik: – uporabljati talent do zadnje kapljice znoja, – vztrajati pri svoji ambiciji ne glede na ceno, – ljubiti gledališče in svojo publiko do onemoglosti.

PERFORMANSI

Viva Mandić
Tega nihče ne bi smel videti
Tonight I celebrate

USTVARJALCI

Koncept predstavitve: Bojan Jablanovec
Performerji: Marko Mandić, Katarina Stegnar, Bojana Kust (namesto nje nastopila Alja Predan), Uroš Kaurin, Tomaž Grom
Producentka: Špela Trošt
Tehnično vodstvo: Igor Remeta

Produkcija: Via Negativa, 2010, s podporo ministrstva za kulturo RS in mesta Ljubljana
Prizorišče: Borštnikovo srečanje, Showcase, Mali oder SNG Maribor, 23. oktober 2010
Trajanje:140 minut

Katja Čičigoj: Radikalna nemoč kritike
SiGledal, 25. oktober 2010

»Zakaj to počnemo?« se sprašuje Uroš Kaurin v svojem performansu. Ta je bil z dvema drugima iz serije Via Nova prvič skupaj uprizorjen pod naslovom, ki ima tudi obliko (istega) vprašanja: »Kaj pomeni biti Ignacij Borštnik?«

V njih nadaljujejo raziskavo o načinih samouprizarjanja v okviru Via Negative, ki je doživela že številne reartikulacije. Težnja po nenehni avtorefleksiji je gotovo pohvalna na polju scenskih umetnosti, ki še boleha za simptomom »novosti za vsako ceno.« Vendar samopreizpraševanje do absurda utegne zbuditi nelagodni občutek, da tovrstne nenehne samoreciklaže »nihče ne bi smel videti,« kot beremo v zaključku performansa Katarina Stegnar. Česa ne bi smeli videti? Kaj kažejo performerji, da problematizirajo kazanje samo?

Viva Mandić je vse, v kar se izteče perfomans Marka Mandića. Po projekciji besedila iz utemeljitve za Prešernovo nagrado na enem platnu spremljamo montažo posnetkov njegovih gledaliških vlog, na drugem pa privatni ekshibicionistični video Mandića v zaodrju Drame. Igralski poklic kot delo in ekshibicionizem dopolni sočasno Mandićevo potenje v plastični vrečki. Vse to botruje njegovemu etabliranju v gledališki javnosti (kakor zgovorno in humorno nakazujejo njegovi manekenski portreti), kar legitimira njegovo zdravico z lastnim znojem: Viva Mandić! in brezobzirno objemanje in poljubljanje publike s predpostavko, da bi ubijali za bližino z igralskimi zvezdami, četudi preznojenimi. Katarina Stegnar Mandića primerno označi za »konformističnega« – Mandić popolnoma realizira mehanizem performansa, »radikalno potrošnjo« telesa, ki pa jo s prekomerno avtomitizacijo demonstrativno samoparodira.

Še bolj eksplicitno parodira svoj divizem Uroš Kaurin v »koncertu za Kaurina in njegovo publiko« Tonight I Celebrate. Oblečen v plavolaso divo izvaja osladne ljubezenske pop komade z vmesnim flirtanjem in hvaljenjem publike. Igralčevo ljubezen do publike seveda pogojuje ljubezen publike do njega – ta se morda nakazuje v prizoru, ko publika igralcu zapoje, eksplicitno pa umanjka v odsotnem aplavzu, ki ga Kaurin prosi »iz srca.« Kaurin hvali občinstvo, ker »res veliko zdrži« (od scanja do drkanja), sam pa jih ne postavi na podobno preizkušnjo (z izjemo nič več šokantne golote). Kaurin občinstvu ne nudi niti užitka ob pričakovani »potrošnji telesa«, niti ob »simpatični« glasbeni izvedbi, ki se zaključi z noiserskim dretjem What a Wonderful World v stilu Ramonesov. Vse načine samouprizarjanja Kaurinova parodija razgalja kot zgolj to – prazne brezpomenske akcije, namenjene zgolj pritegovanju pogleda.

»Stara jajca v novem kontekstu,« kot jih sama imenuje, servira tudi Katarina Stegnar v performansu z zgovornim naslovom Tega nihče ne bi smel videti, v katerem (sploh ne) »izvemo vse«, kot nam sama z napisom obljubi. Stegnarjeva mehanizem neskončne avtokritike pripelje do njegovega skrajnega roba. V svojem performansu se sooča z zapisom Bojane Kunst »O radikalni nemoči potrošnje«, ki ga namesto avtorice tokrat prebira Alja Predan. Kunst se sprašuje o vzroku nelagodja, ki jo spremlja ob gledanju performansa Katarine Stegnar, v katerem z brezpomensko in neučinkovito akcijo uriniranja zgolj mehanično udejanji tipično formo performansa, kar spremlja s svojim ciničnim komentarjem. Kunst njeno akcijo raje kot radikalni cinizem bere kot prostovoljno podreditev dispozitivu, s katero pokaže na nemoč radikalizma kot emancipatornih akcij v svetu, ki je radikalizem prežvečil in izpljunil na (tudi umetniški) trg. Tokrat se Stegnar mehanizmu ne podredi – ne urinira, izvede pa gesto upora s simboličnim izstopom v lik nore ženske, ki jo na pretirano teatralen način igra in v vlogi katere inscenira »pofukanje stola«, potencialno radikalno performativno gesto, ki je tu reducirana na karikirano teatralnost. A če s tem izvede tako izstop iz dispozitiva Via Negative, kot tudi iz diskurza, ki ga nanjo naslavlja Bojana Kunst, se (namerno ali ne) podredi krožnemu mehanizmu kritike kritike kritike, ki ga je sama iniciirala.

»Paradoks kritične misli«, kot ga je poimenoval Rancière, pripeljejo performerji do svoje polne realizacije, do začaranega kroga brez produktivnega preostanka. Morda je napočil čas, da njihove avtoreferencialne akcije, kot zgovorno pove naslov zadnje, Kaurinovo vprašanje naslovijo na občinstvo: »Zakaj to sploh počnemo?«