Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

VIVA VERDI

info

kritika

Predstava o predstavi, ki smo jo odpovedali

Viva Verdi, pod predvezo, da gre za protest, govori o razlogih kaj in zakaj naj bi umetnik delal, o smislu ustvarjanja, ki ga nihče ne potrebuje, in o nesmislu ustvarjanja tistega, kar se pričakuje. Predstava, ki je nastala na temo umetniške lenobe, se vrti okoli zgodbe o tem, ali je mogoče združiti opero in performans, oziroma zakaj na bi to bilo nemogoče.

“Via Negativa je uspela združiti nezdružljivo: subtilno analizo lenobe, Verdija in opero in brezkompromisnost performansa.”
(VEČERNJI LIST ZAGREB, julij 2006)

“Via Negativa je z izjemnim gledališkim živcem, energijo, inventivnostjo in teatrsko imaginacijo brez zadržkov pokazala, kam gre evropski teater.”
(VJESTNIK ZAGREB, 3.7.2006)

 USTVARJALCI

Prizori in besedila so avtorsko delo skupine
Performerji: Kristian al Droubi, Petra Govc, Barbara Kukovec, Marko Mandić, Barbara Matijević, Sanela Milošević, Katarina Stegnar, Dylan Tighe, Petra Zanki, Grega Zorc
Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Svetovalka za opero: Ivanka Boljkovac
Operne arije iz oper Giuseppa Verdija Rigoletto, Nabucco, Trubadur, Ples v maskah, Traviata, so na festivalu Eurokaz izvedli operni solisti Ivanka Boljkovac, Dijana Hilje, Maja Mejovšek, Tvrtko Stipić, Vitomir Marof; operni zbor HNK Opere Zagreb in pianistka Darjana Blaće.
Producentki: Špela Trošt, Kornelija Čović

Produkcija: Via Negativa, Kampnagel Hamburg, Eurokaz Zagreb, HNK Opera Zagreb
Koprodukcija: Gledališče Glej Ljubljana, gledališče &TD Zagreb
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in mesto Ljubljana
Premiera: 30. junij 2006, HNK Opera Zagreb na festivalu Eurokaz
Po mnenju kritikov ljubljanskega Dnevnika najboljša predstava sezone 2006/07 v Ljubljani.

 


Nataša Govedić: In memoriam: Eurokaz(i)
Zarez Zagreb, 14. julij 2006


Irmela Kästner: Samoironija, polna znoja
Die Welt Hamburg, 10. marec 2007

Nemška premiera persiflaže Viva Verdi v Kampnaglu – Osvežujoča hrvaška koprodukcija

Ljubitelji italijanske opere so morda šokirani. Saj ne, da bi se na odru slabo pelo. Vendar bi nekateri lahko razumeli naslednjo sliko kot neresno in kot kršitev zapovedane resnosti v operi: Nabucco, zbor sužnjev, pevci oblečeni v črno in med njimi okajen klovn, ki brska po plastični vrečki ter išče svoje pivo. Toda slovenska skupina Via Negativa jemlje umetnost zelo resno. Da ne bi celo rekli: smrtno resno. Tako resno, da se umetnost na njihovem odru obnaša skrajno do absurdnosti in kot taka ne more več obstajati. Nasprotno pa se energično odpeta operna arija uveljavi samoumevno. In ravno to protislovje stoji pri Via Negativi in Viva Verdi v ospredju. Eni se namučijo, da bi pripravili svoj angažiran nastop, ki lahko variira od rahlo smešnega do šokantno genialnega. Drugi se pa enostavno postavijo na oder, odpojejo nekaj, kar so že mnogi tisoči odpeli pred njimi in – požanjejo aplavz. Vendar so poblazneli individualisti Via Negative dovolj inteligentni, da ne izigravajo enega proti drugemu, temveč vzamejo na muho tako umetnost nastopanja kot sami sebe. Vse skupaj se tokrat dogaja pod oznako lenobe, kot enemu izmed sedmih smrtnih grehov. Skupina se je posvetila smrtnim grehom v obliki serije predstav, da bi se na ta način »približala resnici po najbolj temačnih poteh«.

Intendantka Gordana Vuk, ki je v okviru »drugačna opera v Kampnaglu« želela postaviti pod vprašaj uprizarjanje oper, je morala na začetku predstave prenašati zmerjanje s strani govornika. Ko govornik konča z žalitvami intendatke, urinira na gledališki list in demonstrativno zapusti oder. Tema je: preprečevanje. Delo ne obstaja. Uprizoritev dela ne bo izvedena. Luči na odru se prižgejo, avditorij se razsvetli, tehnika ima odmor, iluzije več ni, gre za pristno resničnost. Gre za čisto telesno oz. fizično aktivnost, katere posledica je pot oz. znoj. Visoko koncentrirana nastopajoča, ki prst globoko vtakne v grlo in se ob tem davi, je tako umetelno izpopolnjena kot nekdo, ki poskuša zapeti visoki C.

Via Negativa se zabava ob tem, ko poskuša naravno produktivnost telesa pretvoriti na najbolj absurden in kreativen način. Ob tem želi z zdravo mero sarkazma utemeljiti svoj performans. Oboje je natančno in inteligentno premišljeno ter nikoli opolzko ali odvratno. Na odru na začetku sedi sedem oseb na stolih, ki so postavljeni v vrsto, vsak se predstavi, obrazloži svojo strategijo in vlogo ter pojasni, kaj si je zadal za ta večer. Ena izmed nastopajočih takoj ovrže sum kopiranja drugih skupin kot so Forced Entertainmant ali Gob Squad, ko našteje workshope, v katerih je sodelovala. Druga nastopajoča vstane in prične z ekscesivnim plesom, ob katerem proizvaja veliko znoja, s katerim želi napolniti kozarec. Na koncu ji uspe zbrati 50 kapljic. Naslednji nastopajoči nag zleze v veliko vrečo za smeti in v njej negibno čepi. Na koncu dejansko napolni kozarec z znojem, ki se je nabral v notranjosti vreče.

Nato nastopijo solisti operne hiše iz Zagreba, ki goreče in vneto zapojejo slavne arije iz Verdijevih opernih del, kot so Rigoletto, La Traviata in ostale. Viva Verdi je bila premierno izvedena v okviru festivala Eurokaz v Zagrebu, kjer je skupina že nastopala. Tudi na odru Kampnagla ne delujejo kot tujci. Nastopajočim na odru se na koncu pridruži še zbor hamburške pevske akademije. In takrat začutimo iz na odru stoječe množice nekakšno spravo, domačnost in udobnost, nasproti ponorelemu, neizprosnemu in utrudljivemu individualnemu boju posameznih nastopajočih. Na koncu imamo občutek, da so vsi prepričani, da bi bila opera brez klovnov precej turobna.


Nataša Govedić: Pod znakom kreativnosti i samokritike
Novi list Zagreb 3. julij 2006

(…) Jablanovčevi su se izvodači kretali živom granicom izmedu socijalne drame i performansa, performansa i opere, prostora izvedbe kao projekcijskog polja u kojemu svatko tvrdi da nije ono što jest j da jest ono što nije. Izvedbu su otvorili ogradivanjem od Eurokazove poetike i programske knjižice, tvrdeči kako se ne žele svrstati ni pod kakav »kvaziavangardizam«, još manje pod selektorske i producentske ambicije jednog festivala – ma kakav on bio.

Predstava koje nema

Nastavili su s razlozima zašto »neče« napraviti predstavu, ispisujuči je stalno novim ispovjednim momentima, glazbenim numerama, performativnim zadacima, ironij om na temu prolivenih performativnih izlučevina (mokrače, znoja, suza, krvi, povračanja). Demonstrirali su -iznimnu visoku svijest o različitim razinama teatralnosti’kao »ponovljenog ponašanja«, bilo da je rij eč o ponavljanju odredenog oblika scenskog djelovanja, scenskog mirovanja, mokrenja po tlu pozornice, ponavljanju osobne povijesti preko pidžama koje uzastopno dobivamo na poklon, ponavljanju prigovora koje nam upučuju najbliže osobe ili o ponavljanju Verdijevih opernih libreta. Kazalište je ovdje uprizoreno kao »stroj za znoj- koji se ne može, unatoč naporu Barbare Matijevič koja devedeset minuta bez prestanka pleše i sk:uplja kapljice fizičkog napora sa svog tijela, iscijeciti u čašu, Premda bi »razumni ljudi- voljeli da umjetnost bude nešto vid lj ivo ikorisno, nešto poput trokatnice ili nuklearnog reaktora, umjetnost je mudra i teška upravo u svoj oj distanci od »upotrebljivosti«, odnosno u svojoj otvorenosti refleksivnosti. Osim toga, postoji nevidljivi znoj, koji lije s nas kad god se pokušamo približiti artikulaciji unutarnjih eksplozija.

Ironije scenske vokacije

O njima »Viva Verdi« mnogo govori: Grega Zorc o jazu koji dijeli izvedbenu i svakodnevnu »doličnost«, Marko Mandić nijemo demonstrira dubinu degradacije ulaskom u gigantsku vreču za smeće, zatvaranjem njezina otvora i boravkom u vreči tijekorn cijele izvedbe (iz koje na kraju cijedi dvije čaše znoja), Kristian Al Droubi osječa se, toliko »beskorisno« da mu se jedino smislenim čini u svoja usta ugurati malo zemlje i ondje posaditi stabalce. Barbara Kukovec pjeva kako se osjeća upravo senzacionalno, no na njezinim je razgoljenim grudima natpis HELP!. Petra Zanki u zlatnoj haljinici i zlatnim cipelicama iznosi osebne podatke svoje biografije prepune stipendija, međunarodnih radionica i zanimljivih plesnih projekata, no na kraju ledenim tonom dodaje kako je najvažniji performans odigrala u 23. godini, kada je abortirala fetus star 43 dana. Petra Govc izvodi svu težinu optimizma (kao doktrine, s naporom u zraku držeči dvije vreče pijeska, dok operni zbor zagrebačkog HNK pjeva Verdijevu himničnu ariju zatočenika iz »Nabucca«. Zbor nam se, inače, predstavlja glazbom iz »Rigoletta«, »Nabucca«, »Traviate» i »Trubadura« (među solistima posebno se izdvojio Vitomir Marof). Sanela Milošević svoju nelagodu povrača u elegantnu čašu. Katrina Stegnar tvrdi kako je cijela predstava blef jer redatelj u stvari ne zna napraviti predstavu. Dylan Tighe pije pivu i mokri u plastičnu flašu, na kraju od mokrače i pive smučkavši »čarobni vodoskok« u čijoj se pijeni osobno otušira. Različite izlučevlne ove predstave polemiziraju ne samo s tradicijom performansa, nego i s brojnim konzervativnim predrasudama o umjetničkoj vokaciji. »Viva negativa« po mom je mišljenju odlična predstava, prepuna samokritike i kritike različitih »truizama« o teatru. Publika ju je ispratila toplim, dugačkim aplauzom i povicima odobravanja.(…)


Igor Ružić: 20. Eurokaz, drugo poročilo
Radio 101 Zagreb 3. julij 2006

(…) Srečanje performansa in opere se ni ravno končalo z uporom v HNK, pa čeprav bi to kdo pričakoval ali si želel. Zato pa je, prvič in verjetno zadnjič za naslednjih dvajset let, prišlo do sodelovanja dveh ne le zelo oddaljenih, ampak tudi dveh enako hermetičnih form. Pri tem je Via Negativa resnično uspela, ne le šokirati, kajti uriniranje na odru danes ni več radikaliziranje, prej oživljena metafora, temveč ustvariti eno najbolj smiselnih in pametnih, pa tudi eno od svojih najzabavnejših predstav, kar jih je Zagrebška publika lahko videla na Eurokazu. Še več, izmed desetih nastopov posameznih članov skupine, jih le nekaj meji na banalnost, medtem ko so ostali pretresljive življenjske izpovedi ali lucidni komentarji scenske in druge realnosti, ki v kontekstu HNK dosegajo posebno in zato še dragocenejšo vrednost. (…)


Jasen Boko: Urin & znoj
Slobodna Dalmacija Split 3. julij 2006

(…) Performans, ki sooča klasično lepoto Verdijevih arij in radikalen pogled na gledališko umetnost, ironizira prav vse, od koncepta Eurokaza pa do lastne performerske izbedbe […]. Ironija, ki nenehno vključuje tudi samoironijo, omogoča, da tudi pretiravanja postanejo zabavna. Čeprav niso bili prav vsi izvajalci goli in urinirali po odru, so pa zato svoje čaše napolnili z znojem, urinom in vsebinami svojih želodcev ter z njimi nazdravljali v Verdijevi napitnici. Telesni sokovi v tem primeru imajo dramaturško funkcijo. Deset performerjev iz različnih držav je pod vodstvom Jablanovca realizralo pameten in atraktiven performans, križanec pirandelovskega pogleda na gledališko iluzijo in sodobnega body arta. (…)


Bojan Munjin: Izjava v lastnem imenu
Scena: časopis za pozorišnu umetnost XLII/3, julij-september 2006

(…) Viva Verdi je pravzaprav skrajno boleč in iskren izraz igralca o mukah in smislu umetniškega dela. Medtem, ko v ozadju, kot nevprašljivo umetnost, gledamo velelepi ansambel opere HNK kako prepeva arijo iz opere Nabucco, se igralci iz protesta in obupa razgaljajo do konca: slačijo se do golega in se mučijo v potokih znoja, da bi dokazali, da se umetnost, kot vsak drug poklic, dogaja med ideali in razočaranji, med ljubeznijo in iztrebki. Predstava Viva Verdi ni vulgarna, temveč radikalno iskrena predstava. (…)


Helena Braut: Šokantno in kontraverzno
Vjesnik Zagreb 3. julij 2006

(…) Via Negativa je popolnoma upravičila svoj nastop in čeprav je zgrozila gledalce, je z izjemnim gledališkim živcem, energijo, inventivnostjo, teatrsko imaginacijo in brez zadržkov istočasno pokazala tudi, kam gre evropski teater. […] Spontanost izvajalcev, potreba da svoje skrite biografije odprto delijo s publiko, ironija in samoironija glede teatrske prakse v hermetični in izumetničeni instituciji, vse to je del prepoznavne estetike zagotovo ene od najzanimivejših skupin v regiji. (…)


Zrinka Radić: 20. Eurokaz: Nasprotja, ki se (ne) privlačijo
Večernji list Zagreb, julij 2006

(…) Viva Verdi je bil eden izmed najizrazitejših dosežkov na jubiljenem Eurokazu. Ne zaradi tega, ker so golota, uriniranje ali bruhanje na odru nacionalega teatra ponovno izzvali zgražanje dela javnosti in nas s tem spomnili na čas, ko je bil Festival zaradi neki drugi telesnih izločkov že skoraj ob glavo. Zato, ker je Via Negativa uspela združiti nezdružljivo: subtilno analizo deviacije človeškega značaja skozi motiv lenosti kot enega izmed smrtnih grehov; Verdija in opero v njeni hermetičnosti; in fizično-ideološko brezkompromisnost performansa. Vse to z inteligento, samoironično kritiko svojega in našega “mesta v svetu” z avtentičnimi prizori profesionalnega zbora HNK. (…)


Rok Vevar: Treba je priznati – kvaliteten program
Večer Maribor, 26 september 2006

(…) Viva Verdi se na zelo dobeseden način osredotoči na problem umetniške “ekspresije” (iztisa, izražanja) kot manifestacije znanja in veščine ter njenega presežka. Igralci želijo svoje nematerialno delo na nek način materializirati v telesnem iztisu, drugi bi radi svoje umetniško delo prestavili celo v register koristnega. Gledamo različne poskuse, kako se dejanja spreminjajo v različne telesne tekočine: pot, urin, bruhanje itn. Pride celo do poskusa avtorefleksije Vie Negative (Katarina Stegnar). Pri tem Jablanovec kot kontrast na oder postavlja neprobematično veščino opernega petja, od katerega različni konteksti časa niso zahtevali kakšnih bistvenih premen. Vprašanje, ki nastane bi se glasilo: “Je v gledališču veščina stvar lenobe ali delavnosti? Je problematiziranje politik gledanja in uprizarjanja stvar lenobe ali delavnosti? Je odločitev, da pred publiko “oddelamo” nastop stvar lenobe ali delavnosti?” Viva Verdi je vsekakor ena močnejših predstav v sklopu Vie Negative doslej. (…)