Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

ŠTIRI
SMRTI

info

kritika

Koga moramo ubiti za ljubezen publike?

Podobno kot v biblijski zgodbi o zavisti brata Abel in Kajn tekmujeta za božjo ljubezen, v gledališču tekmujemo za ljubezen publike. V gledališču pozicijo boga zaseda gledalec, na odru ali za njim pa si v tej tekmi za uspeh neprestano izmenjujemo vloge Abela in Kajna. V naši zgodbi o zavisti smo se vprašali, kdo je naš Abel? Štirje performerji inscenirajo svojo fantazmo o umiranju štirih velikih imen evropske scenske umetnosti (Pina Bausch, Tim Etchells, La Ribot, Marina Abramović) in jih izbrišejo z odra sodobne umetnosti.

“Sindrom Salieria, pripeljan do skrajnih posledic.”
(ARTEATRO CONTAMINAZIONI, 27.11.07)

“Popolna odstranitev vseh elementov, ki niso bistveni za jasnost sporočila.”
(GAZZETA DI MODENA, 17.10.07)

“In končno si je nekdo upal povedati na glas in brez zadržkov: Občinstvo je bog.”
(RADIO ŠTUDENT LJUBLJANA, 6.10.07)

USTVARJALCI

Prizori in besedila so avtorsko delo skupine.
Performerji: Barbara Kukovec, Katarina Stegnar, Petra Zanki, Grega Zorc
Koncept, režija, scena: Bojan Jablanovec
Snažilke: Valerija Holešek, Ana Berič, Blanka Kavšek
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa, 2007
Koprodukcija: Gledališče Glej Ljubljana
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in mesto Ljubljana
Premiera: 5. oktober 2007, Stara elektrarna Ljubljana

 


Rok Vevar: Ali ljubezen obstaja brez travme?
Via Negativa: Štiri smrti, Ne kot jaz, Večer Maribor, 23. november 2007

V Gledališču Glej je ta vikend premiero doživela predstava Ne kot jaz, ki je nastala kot koprodukcija med Vio Negativo in Festivalom Zadar snova letos poleti. Pred dobrim mesecem in pol pa je bila v Ljubljani predstavljena redna produkcija iz serije Vie Negative z naslovom Štiri smrti (Katarina Stegnar predstavlja in raszstavlja Pino Bausch, Gregor Zorc angleškega režiserja in performerja Tima Etchellsa, Barbara Kukovec špansko performerko La Ribot, Petra Zanki pa srbsko perfomerko Marino Abramović), izza katere stoji svojevrsten režijski koncept režiserja Bojana Jablanovca.

Ena poglavitnih značilnosti obeh predstav – zdi se, da ta značilnost vse bolj eksplicitno postaja vpisana v strukture predstav Vie Negative – je način, kako je strukturirana sama vloga performerja. Performer je v obeh zadnjih predstavah Vie Negative in Bojana Jablanovca pred svojim nastopom najprej: gledalec. Gledalec različnih oblik, vsebin in žanrov sodobih scenskih umetnosti, hkrati in vselej pa tudi gledalec sveta. Kot tak na oder prinaša svojo intertekstualno in intersubjektivno pozicijo: vselej ga temeljno opredeljuje njegova gledalska kariera, šele nato izvajalska ali performerska (intertekstualnost) in vselej je v vmesnem, liminalnem prostoru med avditorijem in odrom, med subjektom in objektom ter obratno, med svojim glediščem in svetom (intersubjektivnost). Vendar pa Jablanovec s svojimi performerji, s katerimi je – to vselej poudarja kot stališče – v soavtorski poziciji, pri obeh predstavah svojemu gledališkemu ali performativnemu teritoriju prestavlja meje: ustvarjalci predstav kot osebe, ki so najprej gledalci, predstavam priskrbijo neko metagledališko, metaumetnostno zgodbo (zgodbo, ki govori o gledališču, performansu in sodobni umetnostih), kot “voyerji” vsakdanjega življenja pa hkrati tudi samo stvarnost gledajo in vidijo kot gledališče, kot mnoštvo načinov uprizarjanja. Prav preko njih pa smo interpelirani tudi sami gledalci: tako kot so performerji hkrati tudi gledalci, tako smo tudi gledalci vselej na neki način nastopajoči, performerji.

Predstava Štiri smrti (uprizarja “zavist” kot enega od sedmih smrtnih grehov) je zgodba o gledalcu in njegovi želji, prizadevanju po “videnju izza”, s tem pa hkrati postavlja vprašanje, ki je v svojem temelju kleč intersubjektivnosti: kaj ima drugi (npr. Pina Bausch), kar meni konstitutivno manjka; s tem ko poskušam to skrivnost izpolniti z neko vsebino, imenom, definicijo, refleksijo, ubijem tisto, kar naj bi bila skrivnost, saj jo poimenujem (npr. “Ljubim te, ker pa v tebi tisto, kar je nepojasnljivo, ljubim bolj kot tebe samega, te pohabim”). Gre za proces refleksije, simbolizacije, poimenovanja, ki je vselej smrt neizrekljivega, resnice, Realnega, skrivnosti. Če performerjeva identiteta v Štirih smrtih smrt drugemu zada tako, da svoj manjko izpolni z vključitvijo (Pine Bausch, Tima Etchellsa, La Ribot in Marine Abramović) drugega v svojo govorico, pa se pri Ne kot jaz identiteta tvori na izraziti način smrti kot izključitve drugega. V predstavi Ne kot jaz, ki je nekakšen gestični niz ljubezenskih stereotipov, se polje performansa prestavi neposredno na svet: na koncu se kot ljubezenski par hrvaški (Boris Kadin) in srbski performer (Kristian Al Droubi) igrata igro z noži (Marina Abramović). S tem komentirata, parodirata vstop v zgodovino: jugoslovanskih vojn in sodobnih umetnosti, ter postavljata vprašanje, ali ni tekma za mesto v zgodovini vselej povezana z neko krvjo in vojno, z nekim bojem za prevlado. Bodisi na polju politike bodisi na polju scenskih umentosti. Vprašanje, ki vznikne, je naslednje: ali ni morda ljubezen, da bi prišla v neko intimno zgodovino, vselej premosorazmerna z zadanimi ranami ali tistimi, ki – metaforično rečeno – vzniknejo na koži kar same, kadar si jih nismo pripravljeni zadati. Ali ljubezen obstaja brez travme, bolečine? Vse je seveda odvisno od našega – Pogleda na zadevo.


Gareth K Vile: Death and Burlesque
www.theskinny.co.uk/, 15 Mar 2010

The twin muses of Experimental Performance and Burlesque battle for the soul of the theatre critic. What will happen?
Given her almost nihilistic approach to both life and art, it is unsurprising that La Ribot’s death, as represented by Via Negativa, is a naked body in a welter of blood. While a tape-recording of Ribot’s thoughts on life crackles on the side of the stage, she lies there, ribs, breasts and bright red wig, slowly fading away, an installation to mortality. Once she is gone, the wig and her shoes are gathered up in a shoe box, her remains packed away with less ceremony than a pet buried in the back garden. Her words deny meaning, deny magic: not just a Godless world, but one devoid of purpose and coherence. In this imagined death, the human body is a mere object, bereft of soul or erotic intent.
Twenty four hours later, at Va Va Voom in Edinburgh, I am watching Cat Aclysmic’s Powder Puff routine. Once a fairly simple bump and grind addition to her repertoire, she has powered it up through close study of classic American burlesque and a cheeky British humour. It’s playful, and sexier for it: the body is tattooed with meaning, the focus of attention, and desire. Where La Ribot’s body is exposed and explicit, it is mere flesh. Cat Aclysmic’s body teases and implies, becoming word.
If Via Negativa perform Four Deaths – the symbolic murders of four artists – Va Va Voom, through Cat Aclysmic and Cherryfox, create Four Lives: sensual routines of assertion and energy. Both Via Negativa and Va Va Voom use humour – as the cast of Four Deaths announce, “theatre is fun.” But where Via Negativa gradually shift to melancholy – Marina Abramovitch’s departure is a slowly dissolving fall of bubbles that uses an obvious metaphor in a moving finale – burlesque leaves the audience dancing.
Ian Smith, MC of the National Review and head honcho of Mischief La Bas, has commented that humour allows serious artists to comfort the audience before leading them into darker territory. Via Negativa, with a tinny rendition of Mozart and a wry self-depreciation, relax the crowd before focussing on death. La Ribot’s terse material notwithstanding, Four Deaths is a spiritual journey, like a Buddhist meditation on impermanence. It also offers concise summaries of four artistic greats’ aesthetic, describing Tim Etchells from Forced Entertainment’s dangerous relationship between health and performing and Abramovitch’s notorious study of the body. It is intelligent, thoughtful, drawing a connection between the stage and life: the friendly, natural personae on stage add to the blurring of boundaries. It’s as if the audience is being invited to conspire in the company’s own fantasies.
I left the CCA calm and moved: despite the blood and scattered body parts, death is recognised as part of a natural cycle, possessing its own resonance and beauty. Even the pitiful dissolution of Pina Bausch into a final smoking cigarette becomes a symbol of her life and achievements. Yet Va Va Voom left me agitated, dispersed. The erotic thrill transforms into a terse questioning, the celebration of life compromised by the impolite desires swirling around my thoughts. My erudite contemplations on Cat Aclysmic’s use of tradition and narrative, dressed up in formal language, are driven by an undercurrent of raw physical desire. If burlesque is a meditation on life, life is confused, the mind and body locked into a conflict only resolved by tiny deaths.


Pascal Bély: Na festivalu Komm’n’act štirje mrtvi in eno navdušenje
www.festivalier.net, maj 2009

K nam prihajajo iz Slovenije. Z njimi je gledališče “fun”. Predstavijo se kot performerji in nam že ploskajo, gostoljubni in zapeljivi, da bi ustvarili zaupanje. Po teh “ljubezenskih” preliminarijah se predstava “Štiri smrti” lahko nadaljuje. Velik video ekran v globini odra prikazuje eno za drugo fotografije štirih izjemnih evropskih umetnikov (Pina Bausch, Tim Etchells, La Ribot in Marina Abramovic). Igralec za vsakega od njih na odru uprizori njihovo agonijo in izginotje. Med podobo “izginulega” in performansom igralcev smo mi: publika, “na delu”.

Zakaj naša prisotnost sploh ni počitek. Med trenutki tišine (ki so dobrodošli za prostor, ki se odpira domišljiji in poslušanju naših občutenj) in scenskimi zamenjavami (kjer “balet” treh čistilk, ki počistijo sceno med posameznimi slikami, simbolizira ponižnost vsakega umetniškega dejanja), interpretiramo našo vlogo. Pod pogojem, da sprejememo razmerje, ki nam ga ti umetniki predlagajo. Če oni igrajo “lažno”, ali si mi želimo delati na “resničnem” našega pogleda na predstavo in na to, kar sporoča? Ali si želimo živeti to ljubezensko vez prek posredovanja “performerjev”? Z vključevanjem angažiranosti in radikalnosti predlogov štirih umetnikov v predstavo, nas Grega Zorc, Katarina Stegnar, Barbara Kukovec in Petra Zanki vabijo k prevpraševanju našega odnosa do umetnosti (kaj vidimo?) in do mesta gledalca (zakaj sem nocoj tukaj?). Tovrstna namera ni novost, spomnimo se le “Show must go on” koreografa Jérôma Bela ali zadnjih stvaritev Maguya Marina. S to razliko, da je tukaj razmerje med njimi in nami predstava sama. Brezmejna ljubezenska vez s Pino Bausch, brutalna in nadmočna s Timom Etchellsom, provokantna z La Ribot, nasilna in nora ljubezenska vez z Marino Abramović.

Predstava je torej tu: občutiti, živeti to ljubezensko razmerje z umetniki, brez enotnosti prostora in časa (iz enega sveta v drugi svet prehajamo v komaj dvajsetih minutah). Ljubezen kot pooblaščenec prek umetniškega procesa neke predstave. Soočeni s kompleksnostjo tovrstnega razmerja, štirje performerji nikoli ne zapadejo v demagogijo in enostavni patos. Pogosto ganljivo, včasih zabavno, ter popolnoma spoštljivo do naše pozicije. Kot posebno sem občutil razmerje, ki ga imam do Pine Bausch in podoživel stik z Marino Abramovic z avignonskega festivala leta 2005. Lahko sem preizprašal moj pogled na predstavo La Ribot, videno na zadnjem Montpellier Danse. Ničesar niso potemtakem uzurpirali; naredili so lepo pedagoško delo za tiste, ki teh umetnikov ne poznajo.

Vseeno pa lahko obžalujemo, da niso odprli prostora (osebno bi imel raje dvojni, bifrontalni dispozitiv) in da s strani festivala Komm’n’act ni bilo organiziranega časa za izmenjavo in pogovor med gledalci po predstavi, ob kozarčku v Montévidéu, ki je navsezadnje prijetno družaben prostor. Med svežino in odprtostjo slovenskega umetniškega kolektiva ter našo, značilno francosko težavo pri ustvarjanju kreativne vezi, smo bili priča predstavi, na katero bi bil ta festival lahko ponosen.


Jacopo Lanteri: Via Negativa vs. Tim Etchells
Exibart, 27. november 2007

(…) Zapustili smo jih pred dvema letoma na Beneškem Bienalu s požrešnostjo in pohlepom, smrtna greha, povezana s hrano in denarjem. Našli smo jih na skoraj razmesarjeni sceni, mestu prezentacije in ne reprezentacije. In jih najdemo danes, odrasle in premetene na Vie scena contemporanea festivalu v Modeni s predstavo 4 smrti, ki razmišlja o zavisti. Govorimo o slovenskem gledališko-performativnem projektu, vodi ga Bojan Jablanovec, Via Negativa, ki od leta 2002 programsko raziskuje sedem smrtnih grehov. Končni rezultat je predviden za leto 2009, ko bo skupina, spremenjena v Vio Novo, predstavila pretočni performans z najboljšim materialom dolge »grešne« poti.

Če na poti vsakega umetnika pride trenutek frontalnega soočenja s svojim učiteljem, je performans 4 smrti zgrajena na tem esencialnem ustvarjalnem prehodu. Je javna in simbolična usmrtitev štirih »očetov«, ki so inspiracija okvira novega dela Vie Negative: Pina Bausch, Tim Etchell, La Ribot in Marina Abramović. Štirje mednarodno slavni umetniki, ki so skozi leta spodbujali skupino, toda njihov uspeh, velike ideje in veliki realizirani projekti so sčasoma, postali vsak na svoj način tudi predmet zavisti. In če je ironična akcija o osamljeni smrti verižna kadilke Pine Bausch na liniji z znakovno elementarnostjo predhodnih predstav, se klima spremeni s prostorom, posvečenim Timu Etchellsu. Preidemo na kroniko intimnih elementov iz življenja umatnika ali na detaljno razlago njegove poziciji napram realnemu in kreaciji. Izvemo, da ima Tim Etchells resne probleme s srcem ali pa, da je bila La Ribot prvi, ki je teoretizirala koncept prezentacije vs. Reprezentacije (?).

V zadnji akciji se zgodi nadaljni prehod. Ni več osebnih zgodb, ne intimnih posebnosti. Preidemo na čisto predelavo, na čisti faksimil. Izbor pade na zgodovinski performans Marine Abramović z Ulayem, v katerem se ponavljajoče klofutata, z eno samo razliko: tukaj je performerka sama, gola, v središču scene. V tej akciji, slečeni konteksta in vsakega odnosa s sezono body arta, se plastijo mnogoteri pomeni in možnosti branja: od uboja učitelja preko mehanizma rekonstrukcije in remakea, pa tudi, obratno, ekstremen tribut njegovemu delu; in še volja in želja samo-bičanja zaradi izvršenega pregreška. Sindrom Salieria, pripeljan do skrajnih posledic. Vreden konec predstave, ki dokazuje dovršenost dela in pomembno umetniško rast slovenske skupine. (…)


Francesca Giuliani: L’altro volto dell’invidia
Gazzetta di Modena 17. oktober 2007

(…) Umetniki, nepopolne kopije, se gibljejo v kočljivem ravnotežju, ujeti med realnost in fikcijo. In občinstvu vseskozi ploskajo. Ni določene estetske raziskave. Je pa popolna odstranitev vseh elementov, ki niso bistveni za jasnost sporočila. Strategija, ki jo štirje Slovenci uporabijo, da bi pokazali na zavist, je jasna: ponoviti akcije svojih mojstrov, ki v trenutku, ko gredo skozi njihova telesa, fizičnost, postanejo groteskni in nesmiselni. (…)


Zala Dobovšek: Občinstvo – božji razsodnik
Radio Študent Ljubljana, 6. oktober 2007

(…) Občinstvo skozi evolucijo vse bolj kraljuje ob statusu božjega razsodnika. Performerji, igralci in plesalci, ki so se pripravljeni za svoj ugled konkretno spogledati tudi s Smrtjo, pa poleg vzbujanja umetniškega vtisa vse bolj prodirajo v dimenzije realnosti. Je ta v umetnosti ostala edina rešitevza zmago v »abel-kajnovskem« boju? (…)


Primož Jesenko: V točki nevidnosti
Delo Ljubljana, 3.11.2007

(…) Uprizoritelji se lotevajo posrednega »ubijanja« lastnega »tekmeca« sistematično: ob vstopu na oder vsak poda klinično pronicljiv dramaturški razrez logike izbranega postdramskega opusa in ga nato evocira še z živo repliko enega od kanoniziranih performativnih aktov: Katarina Stegnar uprizori graciozno umiranje v dimu zadnje cigarete á la Pina Bausch, ki se »pietajevsko« namesti poleg naključnih statistov iz publike; Zorc preveri smrtno dimenzijo nastopov Tima Etchellsa, ko v razpotegnjeni maniri razbija polžasto zaporedje v doze privitih žarnic; Barbara Kukovec, virtualna La Ribot, gola leže v razlito vedro rdeče barve, nato pozicionira kote gledalčevega zrenja; Petra Zanki, virtualna Marina Abramovič, se gola intenzivno klofuta. (…)