Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

OUT

info

kritika

O napuhu med gledalcem in izvajalcem. Out je igra s predvidevanji izvajalca in s pričakovanji gledalca. 

Ko zasedeta svoje mesto v gledališču, so njune vloge jasno razdeljene: izvajalec je tukaj zato, da nekaj pokaže, gledalec zato, da nekaj vidi. Izvajalec pričakuje gledalčevo pozornost in razumevanje; gledalec pričakuje fascinacijo. Out preizkuša, kako bosta svoje vloge odigrala v situaciji, ko ni več jasno, kaj lahko drug od drugega pričakujeta. Deset performerjev se spusti na kolena in s publiko začne igrati “pasje vdano igrico vrzi in prinesi”. Igra traja, dokler jo je publika pripravljena igrati.

“Via Negativa v sodobnem slovenskem gledališču odpira polje, zaradi katerega pri nas gledališče ne bo več enako, kot je bilo doslej.”
(VEČER MARIBOR, 17.11.2008)

“To kar želi Out brezobzirno in predrzno pokazati je, da ta prostor v enaki meri zasedata izvajalec in gledalec.”
(RADIO 101 ZAGREB, 17.10.2008)

“Ni čisto gotovo za čigav napuh tukaj gre. Ali so v slabšem položaju tisti, ki zmeraj na enak način žogico lovijo ali tisti, ki jo zmeraj na enak način mečejo?”
(ZAREZ ZAGREB, 30.10.2008)

USTVARJALCI

Prizori in besedila so avtorsko delo skupine
Performerji: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Darko Japelj, Sanela Milošević, Kristian Al Droubi, Petra Zanki, Boris Kadin, Uroš Kaurin, Rok Matek, Nataša Živković
Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Sodelavka pri konceptu: Katarina Stegnar
Dodatna kostumografija: Oliver Jularić
Odrska tehnika: Igor Remeta
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa, Teater &TD, 2008
Koprodukcija: Gledališče Glej
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in mesto Ljubljana
Premiera: 10. oktober 2008, &TD Zagreb

DELAVNICE

V okviru projekta OUT so potekale delavnice v Zagrebu (Teater &TD), Beogradu (Kulturni center Rex) in Dublinu (Balkan Irish Arts Forum, zaključni performans: 28. avgusta v Dance House Dublin, performerji: Deirdre Lennon, Maud Hendrix, Lisa Marie Johnson, Alex Conway, Ailish Claffey, Aoife Heery in Sascha Perfect).

 


OUT Via Negativa, Perforations Festival, La Mama Experimental Theatre Club
Kathy Gray, BOMB Magazine No. 116, Summer 2011, Brooklyn, New york


Napihnimo gledališki dogodek, naj poči!
Rok Vevar, Večer Maribor, 17. november 2008

Predstavo Out (Stara elektrarna, produkcija: Via Negativa, ITD, Zagreb, Gledališče Glej), ki zaključuje cikel predstav Via Negativa – po sedmih smrtnih grehih -, režiser Bojan Jablanovec s svojimi sodelavci (Gregor Zorc, Katarina Stegnar, Sanela Milošević, Kristian Al Droubi, Petra Zanki, Boris Kadin, Nataša Živković, Darko Japelj, Uroš Kaurin, Rok Matek) naveže na napuh. Kako? Napuh je v sami strukturi Out navzoč na različne načine: kot teatralična psiho kondicija (igralec, ki zahteva svoj tekst), kot dobesedna uprizoritev (napihovanje balona), kot provokacija (Katarina Stegnar z različnimi porvokacijami gledalcev), kot njegova “užaljena” posledica (Kristian Al Droubi), kot manifestacija moči, potence (Rok Matek), kot klišejska asistenca (Nataša Živković) – lahko bi našteval naprej.

Kako zagrabimo predstavo Out? Via Negativa si napuh zamisli v resnici zelo nazorno, dobesedno, analitično, skoraj znanstveno, manj moralistično. Izvavlja naslednje: napihnjeni nič (gledališki dogodek) porine opno (snov, med katero prehaja gledalec v igralca in igralec v gledalca) svoje šibke meje do nekega roba, ki potem bodisi poči (gledalci odhajajo) bodisi vztraja v šibkem ravnovesju (čakamo, da nas bo razvezal gledališki protokol). Pri tem se VN drži predvsem treh nalog: (1) osredotoči se na tvarino (na nek zmuzljivi nič), ki napihuje (Iz kakšne snovi je gledališki dogodek?), (2) na samo dejanje napihovanja (Kaj dela gledališki dogodek?) in (3) na opno objekta, ki ga dajejo vetrovi (Kje je meja gledališkega dogodka?). VN zastavi seveda nekaj temeljnih vprašanj: (1) ali ni gledališče samo čista manifestacija napuha, krojenje zraka, (2) ali niso gledališče neki posebni vetrovi, tako rekoč “organi brez telesa”, ki jih je v resnici nemogoče vključiti v strukturo, v dramaturgijo, v znakovje ter (3) ali ni gledališki dogodek v svojem temelju podvržen dezorganizaciji, naključju, nečemu, kar je vselej zunaj (Out). Pri tem je seveda možno imeti en pomislek: ali se serija Vie Negative ne spreminja v svojevrstno konvencijo, ki postaja vse bolj stvar doslednega vključevanja, ki ta zunaj že evidentira kot neko simbolno mesto, nekaj, kar je že del same govorice?

Vsekakor je ob zaključku serije Via Negativa mogoče potegniti naslednje zaključke. Bojan Jablanovec je s sodelavci od Izhodiščne točke: Jeza (Moderna galerija, 2002) do letošnje predstave Out (Stara elektrarna) ustvaril enega najpomembnejših opusov sodobnega slovenskega gledališča. V tem opusu osrednjega mesta ne zaseda predstava kot objekt s kakšno svojo specifično temo in njeno obdelavo, s svojo formo in njeno ikonografijo, ampak format kot način, kako se neka semiotika s svojo strukturo premesti in dopolni v gledališki dogodek, ko se nanjo začnejo odzivati gledalci. Lahko bi rekli, da stopi v primeru Vie Negative v ospredje politika vsakokratne predstave, pri tem pa se pod vprašaj postavijo kulturno-politični, estetski, igralski, režijski, dramaturški, kritiški, teoretski idr. konteksti, ki soustvarjajo umetniške ideologije. Znotraj teh politik se vzpostavijo pogoji, da lahko nastopajoči in gledalci svojo zgodbo začnejo pisati od začetka, da se znova in sproti subjektivirajo ter da ne pristajajo na gotove teritorije moralnih pozicij (smrtni greh kot estetika politike), kakor se to dogaja v policijah in politikah zahodnih demokracij. Četudi Via Negativa svojih zadanih nalog ne izpeljuje pri vsaki od predstav enako uspešno, to v resnici ni pomembno: v sodobnem slovenskemgledališču odpira polje, zaradi katerega pri nas gledališče ne bo več enako, kot je bilo doslej. Upamo, da se raziskave VN nadaljujejo.


Gledalec je v teatru že res bog, a kaj ko so igralci ateisti
Nika Leskošek, Radio Študent Ljubljana, 11. november 2008

(…) Podobno kot že v predhodnih uprizoritvah tudi tokratni greh raziskujejo na polju interaktivnega in ga tako iz območja odrske prezentacije projicirajo čez rampo. Aktualna uprizoritev se osredotoča na napuh, posredno torej na napuh publike, ki so ga paradoksalno prav Jablanovec & company razvijali kot stranski produkt svojega sedemletnega teatrološkega potovanja.

Zakaj napuh in posredno napuh občinstva? Prvič zato, ker je napuh prav priročno zadnji preostali, še neobdelani greh, drugič pa zato, ker so s svojim specifičnim pristopom v izvajanju šok terapij in sprehajanju po mejah gledališkega vedno znova izzivali aktualno refleksijo in obenem razvajali okus publike. Premikanje vsakokratnega horizonta pričakovanja v vse bolj nedosegljive višave predvsem po zaslugi z uprizoritev grešne pohote v »Bi ne bi« in v čistem presežku »Viva Verdi« o lenobi.

Skrajni čas za obračunavanje z vsemogočnim položajem gledalca, ki poslej postavlja nemogoče zahteve. Obenem pa seveda z lastno prehojeno potjo, ki je kot pomemben faktor ta položaj bistveno sopostavljala. Potem ko so se v opoziciji do klasičnega dramskega gledališča odpovedali reprezentaciji likov in preigravanju vnaprej fiksiranih in tujih besed, so se posvetili samopreiskovanju v odnosu do gledališkega. In spet smo pri tipiki Jablanovčeve metodike, kjer vsak izmed performerjev do prevprašujočega raziskovanja postopa na sebi lasten način. Zdi se, da je rezultat nabor navidezno nepovezanih fragmentarnih drobcev, a ti vendarle sestavljajo celoto mozaične pripovedi, tokrat o spopadanju z delovanjem pod težo velikega ega občinstva.

Grega Zorc se znajde v predirljivem iskanju teksta, Darko Japelj se do vratu v dreku doživljenih likov otepa klasičnega dramskega repertoarja, Boris Kadin kot magični zajec kulira razvneto bodyartistično kri, radikalna Katarina Stegnar pa v histerični furiji preprosto odjebe vso občinstvo in ga nažene iz dvorane. V parodirani podobi nihanja med ustrežljivim dobrikanjem in popolno ignoranco, ko niti fizično niti psihično raztrganje ne zadoščata več, se performerji spustijo na kolena in uprizorijo pasje vdano igrico »vrzi in prinesi«. Za konec pa se nato še v patetično osladnem govoru zahvalijo za pozornost.

Predstava se odvija z ubijajoče razvlečenim igranjem s pričakovanjem občinstva, se hektično nadaljuje v radikalni smeri njegove negacije v poskusu njihovega izbrisa pa vse tja do absolutizacije v popolni podreditvi in sprijaznjenju z usodo, ko performerji navidezno ustrežejo publiki. Namesto ustvarjalno nabite šok terapije, publiki postrežejo z v celofan zavito lekcijo. Pa še te so bili deležni le največji egotripi iz občinstva, ki so z nemo prisotnostjo podaljševali konec predstave v nedogled. V stopničastem izteku pa razkrivali tudi izvedbeno nelagodje v opredeljevanju do gledalca. Težko je z njim, še težje brez njega. (…)


Out Via Negativa
Igor Ružić, Radio 101 Zagreb, 17. oktober 2008

Slovenska izvedbena skupina Via Negativa već je pokazala koliko joj znači interaktivnost. Svaki od njihovih dosadašnjih projekata u sklopu sedmogodišnjeg plana insceniranja smrtnih grijeha bio je interaktivan na način kako to performans i jest. Ponekad, doduše i malo više, ili se barem na tome pokušalo inzistirati. No, jednostavni poziv na sudjelovanje izrečen na pozornici rijetko pada na zainteresirano tlo u više-manje zamračenom gledalištu. Pozornica je uvijek pozicija moći, ili barem nešto veće moći od šutljivog gledališta, i članovi skupine to znaju čak i kad pokušavaju izmaći uobičajenim pravilima funkcioniranja izvedbene situacije. (…)

„Out“, završni grupni performans, jer tako je najlakše opisati format u kojem Via Negativa nastupa, za temu ima oholost. Posljednji od smrtnih grijeha ponovno je tek inicijalni motiv oko kojeg izvođači i autori grade vlastite minijature, više ili manje uklopljene u zajednički rad, koji ponekad nalikuje prezentaciji dramske radionice. Kako u principu nije riječ o glumcima, svaka njihova izvedba drukčije se čita, gotovo kao metateatarsko iskustvo, što oni ne skrivaju, a publika predosjeća. Utoliko, ali i ne samo zbog toga, „Out“ je predstava kojom Via Negativa najviše govori o samom kazalištu, iako naravno ne više od njihovog i dalje najuspješnijeg rada „Viva Verdi“. Kako je tada tema bila lijenost, točnije rad, ali i pitanje umjetničke proizvodnje, ovdje je fokus na njezinoj prezentaciji, načinima kako se u izvedbenoj situaciji manipulira vlastitom pozicijom moći i onima koji su na takvo stanje pristali. Svjesno ili nesvjesno, ili pak po pravilima građanske pristojnosti i ritualnog odlaska u kazalište kao apriorne kulturne misije.

Ono što Via Negativa želi pokazati, bezobrazno i drsko kako se već usuđuje, je da taj prostor u jednakom omjeru pune i izvođači i publika, prvi svojom hrabrošću i vještinom, drugi razumijevanjem i pristankom. Nedostatak svake od tih komponenti poništava kazalište, unatoč maštovitom mizanscenu, dekoru, magli, buci i bijesu. Zato je svaka od duhovitih, histeričnih, opakih, besmislenih i nježnih epizoda ove predstave živi zagovor kazališta, sve do trenutka u kojem jedna od posebno agilnih izvođačica otvori bočna vrata i publiku podsjeti da se, doslovno, ne bi trebala „dati zajebavati“. Taj poziv da se iz kazališta izađe, koji, međutim, nije i tjeranje iz kazališta, dolazi nakon što je gotovo sat vremena iskušavana spremnost gledatelja da se nosi s poniženjem gledanja uglavnom besmisla, iako ponekad duhovitog. Međutim, točno je i da svaka od epizoda ponavlja neke od obrazaca kazališta na kakvo se inače pristaje, od lažne provokacije, preko čistog ekshibicionizma, do nemušte improvizacije i običnog čvrgarenja, ili pak trošenja scenskog vremena bez svijesti o tome kao promišljenom konceptu. Iako nije nimalo ugodna „Out“ je predstava koja bi zbog svega toga trebala biti dio školskog programa, negdje u sedmom ili osmom osnovne. Tako odgojena publika učinila bi kazalište boljim, jer od njega ne bi oholo odustala ili si umislila da je – kazališni kritičar.


Pseformansi, pseći životi i psine 
Nataša Govedić, Zarez Zagreb, 30. oktober 2008

(…) Jesu li u goroj poziciji oni koji uvijek hvataju lopticu na isti način ili oni koji je uvijek bacaju na isti način? Je li konvencionalnost igre sama po sebi znak ponižavanja njezinih sudionika? Zbog čega redatelj Bojan Jablanovec misli da »biti pas« automatski znači hipertrofiju suradnje koja se svodi na degradaciju i ljudi i pasa? Možda Jablanovec zapravo govori o kazalištu, a ne o psima i ljudima

Predstava OUT slovenske skupine Via Negativa, premijerno postavljena i zagrebačkom teatru &TD, deklarativno se bavi temom oholosti. Zbog toga nam izvođači neprestano ponavljaju kako posve sigurno znaju što publika misli, sigurni su što gledateljstvo od njih i od sebe očekuje u kazališnoj situaciji, nemaju dvojbi oko toga gdje su i kako postavljene granice kazališne iluzije. Ta sigurnost zaista postiže učinak nametljive prodike, pa čak i oholosti. »Podrazumijeva se«, tvrde izvođači, da publika očekuje zabavljaštvo. I zato ćemo pozornicu rabiti za…? Nijem pogled uprt u knjigu. Ili podrugljivo žvakanje kaugume. Rešetanje gledatelja maturantskim pitanjima. Ismijavanje »velike emocije« koja navodno prati dramsko kazalište. Jednu od posebno »predvidljivih« točaka čini i glumačko lajanje na publiku: izvođači izlaze pred zastor na sve četiri, dahćući i fiksirajući publiku isplažena jezika. Performerica Sanela Milošević opetovano baca gumenu lopticu prema publici zahtijevajući da joj se okrugli predmet odmah vrati (baca je u gledalište uz povik daj!). I zbilja neko vrijeme traje loptanje između trenirane publike i treniranih izvođača. Barem dvadesetak osoba u publici vraćas lopticu na scenu. Dodavanje uzima maha.

Neposlušni gledatelj

Nije baš sigurno čija se oholost ovdje proziva. Jesu li u goroj poziciji oni koju uvijek hvataju lopticu na isti način ili oni koji je uvijek bacaju na isti način? Je li konvencionalnost igre sama po sebi znak ponižavanja njezinih sudionika? Zbog čega redatelj Bojan Jablanovec misli da »biti pas« automatski znači hipertrofiju suradnje koja se svodi na degradaciju i ljudi i pasa? Možda Jablanovec zapravo govori o kazalištu, a ne o psima i ljudima. Propitivanje parametara teatralnosti njegova je stara tema, a predstava OUT predstavlja i posljednji nastavak izvedbenog ciklusa nazvana »sedam smrtnih grijeha«. Sad dolazimo do zanimljiva momenta: jedan od gledatelja u zagrebačkoj publici iako osam izvođača na koljenima zapomaže: »Daj! Daj! Daj! Gledatelj, o čijoj anonimnosti nema ni govora, jer njegovo lice svima nama koji pratimo kazališnu scenu nedvojbeno odaje glumca i redatelja Borisa Bakala, namjerno i neplanirano prekida igru. »Dosta ponižavanja«, izgovara Bakal i stavlja lopticu u svoja usta. Dvoranu Teatra &TD zatim tridesetak sekundi, možda i dulje, potresa ljutit cvilež i lajanje izvođača na sceni. Sanela Milošević bijesno silazi s pozornice i prilazi ekscentričnom gledatelju, koji u međuvremeno vadi loptu iz usta, ali umjesto fetiširanog predmeta Bakal joj radije pruža svoju ruku i pokušava se rukovati s njom i predstaviti joj se; pokušava je tretirati s poštovanjem; pokušava uspostaviti izvanserijskost kontakta. To izaziva opće divljanje i neodobravanje scenskih »pasa«. Nećemo uvažavanje! Hoćemo lopticu! – složno inzistira performerska grupa glasnim lajanjem. Glumica Sanela milošević ljutito »izlazi iz uloge«, fiksira Bakala i ispod glasa mu dobacuje (moje kritičarsko mjesto u gledalištu nalazi se tik do izgrednika) da joj vrati smjesta lopticu jer joj »treba za igru, shvaćaš, daj, no, kako ne razumiješ, treba mi ta loptica!« Neposlušni, kreativni i ambiciozno prevrednovateljski gledatelj još malo razmišlja kako da postupi, naposljetku kapitulirajući pred zahtjevom da igra po pravilima koje zadaje Jablanovčeva predstava. Ne znam što misli, ali čini mi se da ne želi svoju odgovornu intervenciju pretvoriti u vlastiti autorski performans: ima osjećaj za mjeru; ne monopolizira tuđu predstavu. Publika tu odluku dočekuje pljeskom.

Redateljsko performilište

Naravno, iznuđivanje Bakalova pristanka na zahtjev čopora treniranih životinja moguće je vidjeti i kao maksimalno čvrstu redateljsku kontrolu. Kontrolu performera, ali i publike. Bojan Jablanovec uvlači nas u kazalište koje zapravo računa na prezir prema mogućnosti etičkog, u značenju nepredvidljivog, suosjećanjem i/ili autorskim dostojanstvom obilježena djelovanja: ne samo da je klasični glumac puka marioneta, nego je i performeru moguće jedino sliniti po loptici na način »neslobodne« životinje. Performer je naš »pas«, kao što smo i svi mi u publici na redateljovoj uzici. Pri tome nije jasno zašto bi taj kolektivno odigrani multipas automatski trebao biti na nižem stupnju autonomije od ljudskih bića te posebno redateljskih stvorova. Zato što bespogovorno pristaje na igru? Zato što inzistira na mogućnosti kontakta? Zato što ljuska vrsta zapravo nema pojma o čemu pas razmišlja i zbog čega se predaje maksimalnoj odanosti, toliko nepopularnoj kad su u pitanju »racionalna« ljudska bića?

Po završetku scene glumci će se ispraviti, pokloniti, dati nam do znanja da oni ipak nisu bijedno pseto. Hijerarhija živih bića opet je uspostavljena na štetu životinja, od kojih i »glumac« i »performer« po potrebi mogu preuzeti potrebni pathos, baš kao i praktičnu dozu lakanovskog »realnog«, ali ne mogu ni svojoj ni tuđoj psečoj njušci priznati autorsku kompetenciju. To bi naime značilo da sloboda nije nešto što se dobiva zgotovljeno, industrijski pakirano, akademski definirano i medicinski čipirano, nego nešto što se mukotrpno i uvijek iznova stvara. Katkad i pod jakim emocionalnim pritiskom (suigre, pozornice, dvosmjerno otvorenog odnosa). Može li to zamisliti izvedbena ekipa Bojana Jablanovca? Sudeći po dramaturgiji koja naprosto niže situacije hiperteatralizirana, koliko i promašena »nedjelovanja« na sceni, a zatim ih još jednom igra u ubrzanoj verziji, skupina Via Negativa ljude sudi jednako surovo kao i četveronožne nam prijatelje: svi smo mi jedna velika vojska, neizlječivo posložna šabloni. (…)