Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

Ups

ANITA WACH
Plesni solo

 

 

info

kritika


Zgodovinski projekt Razsvetljenstva ni uspel. Luči nam prav nič ne koristijo.


Ups je plesni performans, ki poteka v nenehnem »dialogu« med plesalko (Anita Wach) in odrom, ki preizprašuje smisel svojega in izvajalkinega obstoja. Oder nastopa kot »dramatis personae«, ki publiko in plesalko nagovarja s pomočjo projiciranega teksta: “Imam težave z lučmi. Vem, da jih bo treba prižgati. Prej ko slej. Ampak bojim se, da bi to lahko bila napaka.”

Čeprav oder govori s pozicije nadčasovne zavesti, transcendece, »kritičnega uma«, čeprav se povsem jasno zaveda zgodovinske zanke pomot, v katerih se kar naprej vrti skupaj z umetniki, producenti, publiko, ekonomijo, državo, znanostjo, religijo – je povsem nemočen, obsojen na telesno prisotnost izvajalke. Plesalka, ujeta v konkretnost lastne prezence in hkrati ujetnica njegovega konteksta, svoj smisel lahko zagovarja samo skozi svojo telesnost. Oba sta omejena drug z drugim in oba si priznavata, da drug drugega vsakič znova izdajata. Napaka je edini razlog in edini smisel njunega obstoja.

Ups se ukvarja z mehanizmom napake, ki deluje kot zanka, iz katere ni izhoda. Napaka nikoli ni samo ena. Za njo se kopiči neskončna serija napak, dokler potreba po spremembi ne postane prevelika. Zamenjaš stil oblačenja, prehranjevalne navade, partnerja, delovno mesto, ime, bivališče, banko, direktorja, zakon, predsednika, vlado, ustavo, sistem… Življenje postane neskončen proces popravljanja napak, ki se vrti okoli ponavljanja ene in iste napake – da bi popravili napako. Zgodovina postopoma izgublja svoj smisel. “Razsvetljeni um” je obtičal na dvoru sončnega kralja Ludvika XIV in vsak poskus rešitve že vnaprej cinično obsoja na propad. Postal je ujetnik napake.

Jacek Kopciński – poljski literarni zgodovinar, dramaturg, gledališki kritik in urednik mesečnika Teatr je v septembrski številki Teatra Ups razglasil za najboljšo predstavo poljskega plesnega gledališča v sezoni 2011-2012.

USTVARJALCI

Zamisel: Anita Wach in Bojan Jablanovec
Ples in koreografija: Anita Wach
Koncept, besedilo in režija: Bojan Jablanovec
Scenska tehnika in luč: Janko Oven
Glasba (po izboru Anite Wach): Jean-Baptiste Lully: Le Bougeois Gentilhomme (v izvedbi Concert Des Nations, Jordi Savall), The Other Half: I need you (Randy Holden, Mike Port), Michael Praetorius: Dances from Terpsichore (v izvedbi Ensemble Bourrasque, Bertil Färnlöf), Jean-Baptiste Lully: Musiques à Danser, à la Cour et à l’Opéra (v izvedbi Les Talents Lyriques, Christophe Rousset), Johnny Thunder: I’m Alive (Pete Lucia, Tommy James)
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Art Stations Foundation Poznan in Via Negativa
Koprodukcija: tanzhaus nrw Dusseldorf in, v okviru rezidenčnega programa, DanceIreland Dublin
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana ter Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino Republike Poljske
Projekt je del programa modul-dance v okviru programa Kultura Evropske Unije
Premiere: 21 maj 2012, Lutkovno gledališče Ljubljana / 31 maj 2012, tanzhaus nrw Dusseldorf / 5 junij 2012 Old brewery Poznan
Dolžina performansa: 60 min

 


Ples nerazsodnosti
Rheinische Post Düsseldorf, 03. junij 2012, Melanie Suchy

Predstava slovenskega kolektiva in mednarodno priznane skupine “Via Negativa” v düsseldorfski Kunsthalle novembra lani je bila močna stvar, smelo gibanje teles, vedno s kančkom inteligentnega humorja v “meglicah dima”. Z gostovanjem plesalke Anite Wach in s performansom “Oops”, ki ga je ustvarila z Vio Negativo, pa so tovrstni izdelek krične umetnosti dočakali tudi gledalci v Tanzhaus nrw.

Meglica pa tokrat ni bila metaforična, temveč resnična. Umetnica je namreč na odru kadila, proti koncu si je cigarete drzno vtaknila celo med prste na nogah, čeprav sta ji odrska delavca vztrajno pobirala čike iz prstov. Nekoliko obrabljena šala Pie Bausch se je tukaj verjetno znašla kot prispodoba človeške nerazsodnosti in nedoraslosti, kajti v predstavi gre za razsvetljenje, za razsodnost, ali, prosto po Immanuelu Kantu, za prebujanje človeštva iz stanja nevednosti.

Zato torej kajenje. Zato verjetno tudi gledališče in ples. Z oprijeto obleko na svojem drobnem telesu in v čevljih z visoko peto je Anita Wach prikovala naše poglede na svoje telo. Gre tudi za sončnega kralja Ludvika XIV, velikega podpornika plesa. Baročna glasba zapolni prostor. Wach si v taktu kuštra lase in nespektakularno poplesuje naokrog. S šminko riše smajlije po svojem telesu. Razteza in oblizuje si dele svojega telesa in tako nastaja njen ples. Ravno prav zabavno in pametno, precej zgovorno, spogledljivo in didaktično.


UPS, nova predstava Vie negative
Radio Študent Ljubljana, 29. maj 2012, Zala Dobovšek

V aktualnem performansu UPS v režiji Bojana Jablanovca ter izvedbi plesalke in koreografinje Anite Wach se raziskovalni fokus Vie Negative tokrat premakne v dokaj neobičajno tarčo; v nekaj oziroma lahko rečemo zdaj že kar v nekoga, ki je prisoten na absolutno slehernem uprizoritvenem dogodku, a praviloma nikoli ne pride do besede. Videl je vsako predstavo na tem svetu, gostil nebroj izvajalcev, moral požreti marsikatero bedasto idejo, pa tudi genialne, bil je razčetverjen, »izbrisan«, čaščen. Da o raznoraznih izločkih, psovkah in maltretiranju, ki jih je prenašal in »gostil«, kadar je imel opravka z Vio Negativo, niti ne začnemo. Le kaj ali kdo bi to lahko bil … A ni fino začeti recenzijo z uganko?

Kdor je že pokapiral, bravo, kdor še ne, tule je odgovor: govorimo seveda o odru. O odrskem prizorišču, ki ga prav Via Negativa zmeraj tako zagnano in provokativno premešča, mu lomi meje, utečene zakonitosti, mu sprevrženo spreobrača funkcionalnost, z njim vrta v gledalca in če je le možno demolira kakršno koli varno kolektivno počutje. S personificiranjem in preobrazbo objekta v živ in še kako zgovoren subjekt v performansu UPS oder tako dobesedno dobi razsežnost dramatis personae in to s precej zajetno količino replik in intelektualne aktivnosti. Njegova komunikacija je izvršena kot projicirana transkripcija, vsebovani jezikovno-vsebinski slog pa kar naprej zajedljiv, ironičen, zabaven, domišljav in ponosno samozadosten.

Fenomenologija odra je sicer nadčasovna, megalomanska, tudi transcendentalna, če hočete, temu pa se performans spretno izogne in s potezo karakterne uravnoteženosti doseže učinek, ki oder kot predmet počloveči, približa, tudi sočutje se lahko mestoma prikrade v njegov obojestranski odnos z gledalcem. Oder, ki nas v temi nagovarja, je univerzalen, prototipski, a sočasno jasno konkretiziran in oseben. Skratka, postane protagonist dogajanja, ki večino časa pozornost vleče nase, a se njegov pravi značaj izlušči šele v dialogu z izvajalko (Anita Wach). Tudi oder ima včasih tremo, je len, nerazpoložen ali preprosto naveličan vsega cirkusa, ki se dogaja na njemu. »Kaj če se nocoj ne bi obmetavali z izrazi, kot so publika, performer, umetnik etc. A smo lahko enostavno samo ljudje in sem jaz lahko samo prostor?«

UPS že rahlo meji na svojevrsten lecture performans, saj se zgodovinskega pomena napake, njene neprekinjene regeneracije in »zmotnega ponavljanja« loteva tako skozi filozofski in sociološki aspekt kot tudi skozi umetniški in kreativni ter jo pri tem paradoksalno prikaže kot nujni člen za napredek. Pedagoška žilica odra nas razsvetli, da so za to, da smo danes tukaj – na dotičnem dogodku – zaslužni štirje historični akterji: Ludvik XIV, ki je odločno podpiral profesionalizacijo plesa; Jean Baptiste Lully, ki je odgovoren za to, da so se na odru pojavile plesalke; Pierre Beauchamps, ki je zasnoval pet osnovnih pozicij, iz katerih se je razvil klasični balet; in Molière, ki je z iznajdbo comédie-ballet ples iz kraljevih dvorov prenesel med ljudstvo.

Je pa oder v komunikaciji s plesalko precej napadalen, vulgaren in žaljiv – »Smiliš se mi. Ustvarjena si zato, da ne bi govorila. Celo Jean-Baptiste Lully je vedel že več kot 300 let nazaj, da nimaš nič za povedat. Ni se zmotil. Vsaj kar se tebe tiče.«, ona pa se upira, kakor ve in zna. Z opolzkim plesom, obsesivnimi in neartikuliranimi gibi, blagim »body artom« z rdečo šminko, nemočno ponavljajočim »Fuck you.« in prepovedanim prižigom cigarete, kakopak. Torej, na eni strani obračun med odrom in izvajalko, na drugi med zgodovino in sedanjostjo, vse skupaj obvezno podloženo z renesančno glasbo, referiranjem na Kanta in njegovo kritiko razsvetljenstva, pa Ludvika XIV in reformiranjem modernih držav, na Teslo in Edisona … Tudi med genialci je bilo obilo napak; ampak napaka ni zmerom napaka, takrat ko se zgodi. Opredelijo jo šele časovna razdalja, mentalna distanca in civilizacijska evolucija. Toda, kako že gre? Za nazaj je lahko biti pameten. In navsezadnje: iz napak se učimo.

UPS je poučna in zanimiva predstava, ki svobodomiselno in iznajdljivo emancipira spregledane in zatirane potenciale odra ter ga razkrije kot razumsko in čustveno povsem enakovreden člen v uprizoritvenih umetnostih. Narava predstave v kontekstu izvedbene performativnosti sicer ni ofenzivna ali pretirano revolucionarna. Je prej senzibilna kot kontroverzna. Ampak, a ni to isto?

Nujnost napak je podpirala Zala Dobovšek.
*PS: ODER: »Počutim kot idiot. Moral bi se oglasiti že zdavnaj. Moja napaka.«

 

https://vimeo.com/41521563