slo / eng
slo / eng
Katarina Stegnar (odlomek iz predstave): “Dober večer. Poglejmo uvodno situacijo: Plačali ste vstopnico, vstopili ste v dvorano… Jaz nekaj prodajam, vi nekaj kupujete. Jaz imam nekaj, kar hočete videti in s svojim denarjem ste si kupili pravico, da to tudi vidite… Poglejmo trenutno situacijo: Vi točno veste, kaj hočete za svoj denar. Točno veste, da se ne boste pustili nategovat. Da ne boste kupili sranja. Točno veste, zakaj ste tukaj. Hočete nekaj lepega, nekaj artističnega, nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj šokantnega, nekaj seksualnega, novo interpretacijo, novo fascinacijo, novo vizijo. Hočete umetniško delo. In jaz sem tukaj zato, da se vam to izplača… Odlično. Vi ste kupec z žilico. Veste, v kaj se splača vlagati denar. Zdaj veste, da se zavedam, kaj pričakujete od mene. Pokazala vam bom nekaj intimnega, seksualnega, drugačnega, inspirativnega, presenetljivega. Katarino, celo, razkrito, nemočno, golo… (Prebodem si prste na roki in s svojo krvjo premažem bankovec.) Čestitam. Naredili ste odlično kupčijo. S svojim denarjem ste nastopali v predstavi. Vaš denar je postal umetniško delo.”
“Ob prihodu v dvorano vsak gledalec pooblaščeni Špeli Trošt izroči poljubno vsoto denarja. V blagajno pred njo romajo bankovci in kovanci, tolarji in devize, celo žetoni in gumbi. Ona jih zloži, sešteje in gledalcem oznani končno vsoto, nato pa zbrani inkaso prepusti izvajalcem... Izvajalci v nadaljevanju večera prihajajo na prizorišče in segajo v blagajno, kovanci in bankovci pa so od tega trenutka dalje vrženi v proces, ki bi ga inšpektorji in pravniki najbrž prepoznali kot objestno norost ali kaznivo dejanje: denar se bo iz njega v večini primerov izvlekel poškodovan ali uničen, obenem pa cepljen z novim pomenom oziroma vrednostjo, ki ju bo dobil spričo udeležbe v umetniškem procesu... Matej Recer razglablja o svoji obsesiji z dragimi konjički, za katere je doslej »pokuril« na kupe denarja: obrabljena metafora doživi svojo dobesedno realizacijo. Sanela Milošević očisti bankovec z vato in alkoholom ter si ga, ker so jo doma obsedeno svarili pred umazanimi rokami, po katerih se valjajo bankovci, v izogib bacilom vtakne v svojo vagino... Petra Govc pove zgodbo o pohlepu, ki ga zbudi delitev hiše: da bi pred sestro uveljavila lastne pravice, svoj kupček bankovcev uporniško markira s curkom urina: »Ni važno, kako zgleda, važen je princip.« Mateja Pucko pripoveduje o moškem, na katerem ljubi samo njegov denar; tačas ko si tlači v usta bankovce in kovance, momlja poročno prisego na njih upodobljenim figuram... Performans se zaključi v duhu zabavne razprodaje ožganih, oslinjenih, razcefranih in pomokrenih artefaktov, ki jih izvajalci prinesejo na prizorišče v plastičnih vrečkah, jih opremijo z avtogrami in jih katapultirajo na trg.” (Petra Pogorevc: Uprizarjanje robov. Sodobnost Ljubljana, št. 1, 2005)
Avtorji in izvajalci