“Incasso govori o ljubezni, še bolj pa o golem življenju, o življenju brez oblike, ki nastane, potem ko je življenje vsakega nastopajočega razgaljeno pred občinstvom. Rezultat je trk »dobrega in golega življenja«; oba sta postavljena v delo znotraj postfordistične kapitalistične oblike proizvodnje. V procesu globalne kapitalistične proizvodnje je življenje sámo primarni vir delovne sile globalnega kapitalizma. Naša podreditev kapitalističnemu stroju poteka prek negotovosti, marginalnosti, nenehnega strahu za preživetje in sodobne (ne)možnosti fiksnih oblik dela. Negotovost življenja je povezana z negotovostjo dela; ta ni le osrednja tema sodobne biopolitike, temveč tudi sodobnih gledaliških praks.”(Marina Gržinić. Reartikulacija zgodovine performansa. Maska Ljubljana XX/92-93, 2005)

„Če nas je sodobni spektakel s pomočjo decoupagea in multimedialne hibridnosti navadil na vizualno provokacijo, nam gledališka scena z vzhoda z močjo dobesednosti scenskih elementov v funkciji redukcije na minimalno teatralno gesto vedno znova kaže, kako se izogiba scenskemu iluzionizmu. To še toliko bolj velja za mlado slovensko formacijo Via Negativa, ki raziskuje osnove teatralnosti in združuje performativne post-dramatske strategije s tradicionalističnimi scenskimi konvencijami.“ (Piersandra di Matteo. Artteatro contaminazioni: Via Negativa / Incasso. Exibart 18. april 2006.)

“Dekonstrukcija tradicionalnega teatra (in ne samo teatra, temveč umetnosti nasploh), predstava, razgaljena v vsakem pomenu te besede, dosledno izvaja ironijo in refleksijo pozicije biti živ v svetu.” (I. Burić. Telo kao duša. Dnevnik Novi Sad 28. junij 2005.)

“Mejno delo z več raziskavami, ne le teatrsko. Spravlja nas v smeh in izvablja nasmehe, prav tako pa opozori na iskreno tesnobo, da bi konkretno odkrilo, kako zelo težko je živeti od ustvarjanja umetnosti. Star problem, večen, in kot se zdi nerešljiv.” (Valeria Ottolenghi. L’odore dei soldi alla kermesse del Lenz. Gazzetta di Parma oktober 2005.)

»Odrska raziskava sle po imetju, ki hkrati obravnava finančno plat umetnika in umetnine, je v dosedanjem procesu Jablanovčevega projekta (po ukvarjanju z Jezo in požrešnostjo) najbolj dodelana, v predstavitvi tematike domišljena, v ponazoritvi skrajno drzna, vendar vseskozi podajajoča utemeljitev za svoja dejanja.« (Ana Perne. Denar kot scenski material. Finance Ljubljana 21. december 2004.)

»...kot voditeljica protokola [Katarina Stegnar] v Inkasu, tej zabavno-boleči vivisekciji enega izmed sedmih smrtnih grehov, pohlepa, kjer gledalcu, pred katerim se – v skladu z neusmiljeno logiko predstave – do kraja (lahko bi rekli do krvi) razgali, zastavi niz temeljnih vprašanj, zaradi katerih se nenadoma znajde pred njo bolj gol, kot je ona sama.« (Blaž Lukan. Nataša in Katarina. Delo Ljubljana 29. december 2004.)